Iz dvorca pod vznožjem planote Sljeme na severu Zagreba, v katerem od leta 2006 živi Ivica Todorić, so v petek zvečer odzvanjali takti Miroslava Ilića. Srbski narodnjaški pevec bi moral imeti koncert v enem od zagrebških »turbo folk« klubov, a ga je že po slabih 30 minutah prekinil. Nadaljeval ga je na zasebni zabavi, ki jo je Todorič – le nekaj minut po tem, ko je še kot zadnji pristavil podpis na sporazum o nakupu 53 odstotkov Mercatorja – priredil v čast posla.
Ironija ne bi mogla biti večja. 62-letni Ivica Todorić, ki se je poslovno razcvetel po razpad Jugoslavije, jo zdaj – seveda pod svojimi pogoji – spet združuje. Največji hrvaški tajkun, oče Agrokorja, je nakup največje slovenske trgovske družbe proslavil ob zvokih narodnjakov iz Šumadije. A to še ni vse. Ob vstopu v Slovenijo mu je javno čestital predsednik Ivo Josipović. Ta je Franju Tuđmanu nekoč javno očital »nepravično privatizacijo«, v kateri je bil eden večjih zmagovalcev prav Todorić. In seveda, Todorić postaja lastnik Mercatorja prav v času, ko slovensko vlado vodi stranka, zgrajena okoli kulta osebnosti Zorana Jankovića – nekdanjega šefa Mercatorja, ki se je še leta 2006 s Todorićem dogovarjal o povezovanju na enakopravnih temeljih.
Državni prijatelj številka ena
Todorićeva pot od lastnika cvetličarskega podjetja, ki mu je šla na roko tudi visoka inflacija, do dejanskega gospodarja Hrvaške, ki obvladuje prehrambno-trgovsko verigo od njiv do polic in zaposluje 30.000 ljudi, je tipično tranzicijska. Je nepregledna, ves čas na meji zakonitega ali celo onkraj nje, omogočile pa so jo tesne povezave s politiko. Kot je lani v feljtonu »Državni prijatelj številka ena« zapisal Saša Paparella, novinar zdaj že ugasle revije Forum, se je ime šefa Agrokorja v javnosti prvič pojavilo leta 1993. V času, ko je bila skoraj tretjina Hrvaške pod okupacijo, državo, presekano na pol, pa je poleg vojne in begunskega vala paralizirala še huda gospodarska kriza, je Todorić – bogatel. Kupil je večje število državnih podjetij in posle sofinanciral tudi z nenamensko porabo pomembnega dela 80 milijonov evrov mark vrednega blagovnega kredita, ki ga je dobil za nakup koruze. Postal je lastnik Jamnice, Konzuma, Zvijezde, DIP Turopolje, Bobisa, Leda, Silosa Vinkovci, Hotela Intercontinental…
Čeprav so na Todorićeve malverzacije v zgodnjih devetdesetih letih opozarjali sindikati in mediji, znašel pa se je tudi v preiskavi finančne policije, je bil že takrat kot eden največjih hrvaških kapitalistov nedotakljiv. Z družino Tuđman je prijateljeval že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Država mu je pomagala, kjer je lahko: s prilagajanjem carinske politike, ščitenjem domačega trga in mižanjem regulatorjev. Kot brezkompromisen poslovnež je to znal več kot dobro unovčiti. Leta 1999, tik pred Tuđmanovo smrtjo, je vlada Agrokorju odobrila 31 milijonov vredno jamstvo pri izdaji obveznic v tujini. Konzum je kmalu zatem postal najpomembnejši trgovec na Hrvaškem. V Todorićeve roke sta padla še mesna proizvajalca PIK Vrbovec in Belje, proizvajalec vode Kiseljak iz BiH in tovarna sladoleda Berpah Čapljina. Razširil se je tudi v Srbijo, kjer obvladuje trgovsko verigo Idea in proizvajalca sladoleda Frikom, na Madžarskem je kupil proizvajalca vod (Fonyodi) in sladoleda (Baldauf), poizkušal prodreti celo v Turčijo (Migros) in Rusijo, že leta 2008 pa začel iskati poti do Mercatorja.
Gospodar politike, centralne banke in medijev
»Povprečni Hrvat kupuje živila v Konzumu, kjer ima na voljo proizvode koncerna Agrokor: sadje in zelenjavo, vino iz Istre, Srema, Baranje in okolice Zagreba, Zvijezdino olje in Ledov sladoled. Tudi, ko ni v trgovini, verjetno zapravlja v Agrokorju: na kiosku Agrokorjevega Tiska ali Agrokorjevih bencinskih črpalkah. Statistično zelo verjetno je tudi, da bo zaposlen v Agrokorju,« je Todorićevo moč opisal Paparella.
V posttuđmanovski Hrvaški je ves čas obvladoval politiko. Financiral je vse opcije in v Agrokorju zaposloval nekdanje ministre in visoke vladne uslužbence. Iz roke so mu jedli sindikati in mediji, ki jih (ne)posredno obvladuje kot lastnik distribucijske mreže Tisak in največji hrvaški oglaševalec. Lovke Todorićevega vpliva so vrsto let segale v vrh hrvaške centralne banke, kjer je valutno politiko, ki je temeljila na močni kuni, krojil nekdanji guverner Željko Rohatinski, od lani Todorićev svetovalec.
Tudi zato si je Todorić lahko vedno privoščil več od drugih. Na vrhuncu političnih sporov s Slovenijo je s polic metal slovensko blago. Bil je vojne z Gavrilovićem in še z enim Tuđmanovim tajkunom Luko Rajićem, nekdanjim lastnikom Dukata. Dobaviteljem je podaljševal plačilne roke na več kot 140 dni in hkrati izterjeval dolžnike že po 40 dneh. Danes živi v dvorcu, ki bi moral biti po prvotnem gradbenem dovoljenju hotel. Na njem pa je vpisana 54-milijonska hipoteka Hypo banke in Hypo Leasinga, ki se je znašla tudi pod drobnogledom posebne skupine avstrijskih preiskovalcev.
Po Mercatorju nad njim le nebo – in banke upnice
Kot nesporni zmagovalec hrvaške tranzicije ima danes državo za talca. Kljub posameznim signalom, da njegova moč morda počasi peša (lani ga je davčna uprava prvič pozvala na zagovor kot fizično osebo), bi lahko rešitev ob prihajajočih težavah – vstop Hrvaške v EU, ki bo odprl tamkajšnji trg, pogovori z ameriškimi vlagatelji, ki bodo imeli vedno več besede v Agrokorju – za Todorića pomenil prav Mercator. Če je bil do zdaj prevelik, da bi padel, le na Hrvaškem, bo namreč zdaj to postal tudi v Sloveniji. Nanj bo neposredno vezano več sto tisoč ljudi: zaposlenih, dobaviteljev, proizvajalcev in drugih partnerjev v obeh državah. Agrokor in Mercator imata skupno za štiri milijarde dolgov, kar je enako predvidenim stroškom sanacije bank v Sloveniji. »Ne vem več, kaj bi si želel. Le na nebo se še nisem povzpel,« v eni od svojih pesmi poje Miroslav Ilić. In res se zdi, da so nad Todorićem v tem trenutku le nebo in – banke upnice. Te z vse večjo zaskrbljenostjo opazujejo napihovanje Agrokorjevega kapitalsko podhranjenega balona.
In spet smo pri ironiji. Vse, kar se je v Sloveniji dogajalo v zadnjih desetih letih, je tako ali drugače povezano z Mercatorjem: od najbolj sporne prodaje državnih deležev in izstrelitve Jankovića v politično orbito po odstavitvi z vrha družbe do dveh vojn proti tajkunom in razkroja imperija Boška Šrota. In če Pahorjeva vlada ni želela, da največjo družbo v državi obvladuje nekoč največji slovenski tajkun, danes njenih naslednikov in »derivatov« z levega političnega pola, ki mečejo nove stotine milijonov v bančna brezna brez dna, očitno ne moti, da bo Mercatorju zavladal največji tajkun v regiji.