Pişkinova pojasnjuje, da so člani CHP že pred izbruhom velikih protestov na ulicah organizirali shode in javne razprave, s katerimi so želeli opozoriti na nedemokratično vedenje trenutne vlade. Za takšen način delovanja so se odločili, pravi, ker vodilni mediji niso poročali o realnem stanju države in predlogih CHP. Pravi pa, da vlada manipulira, ko trdi, da je podpora CHP privedla do množičnih protestov. Protesti v parku Gezi so postali množični, ko je policija 31. maja ukrepala z nesorazmerno silo, pojasnjuje in dodaja: »Seveda se vrednote protestnikov in CHP skladajo. Zato pri CHP podpiramo proteste, a z minimalnim razkazovanjem strankarskih zastav, ker spoštujemo dejstvo, da gre za ljudsko vstajo, ki je združila ljudi z vseh političnih ozadij.«
Med protestniki in Erdoganom je velik razkorak
Meni tudi, da premier Erdogan že od prvega dne kaže popolno nerazumevanje za situacijo. Pravi, da so načrti za izgradnjo že 93. nakupovalnega centra v Carigradu zbudili vest ljudi, ki ne podpirajo uničenja zadnje zelene površine v mestnem središču v imenu kapitalizma. Prav tako ocenjuje, da je odločitev medijev za ignoriranje dogajanja na ulicah še podpihovala nezadovoljstvo. Namesto protestov so predvajali druge vsebine, tudi dokumentarce o pingvinih, ki so medtem postali precej priljubljeni med protestniki, je nezadovoljna. »Medijem ni bilo pomembno, da so ljudje na ulicah poškodovani, da jih obstreljujejo, napadajo, streljajo z gumijastimi naboji, da so hudo ranjeni.«
Največ odgovornosti za razširitev protestov tako pripisuje premierju Erdoganu, kateremu očita, da je državo zapustil, ko je to zajel kaos. »Erdogan mora razumeti, da sta on in njegova mentaliteta glavni gonili protestov. Današnji protesti in zahteve presegajo ohranitev parka Gezi, zato menim, da bodo trajali dokler protestniki ne dosežejo zasluženega.« Erdoganove načrte, da bi organiziral provladne shode za dokazovanje svoje moči, pa ocenjuje kot otročje. »Nekdo ga mora zbuditi in mu pojasniti, da so tudi nekdanji podporniki AKP prišli na ulice in da se njegova podpora naglo krči.«
Prepričana je, da je med protestniki in Erdoganom velik razkorak. Ocenjuje, da bi premierjev cilj spremeniti ustavo, da bi lahko po zaključku zadnjega premierskega mandata Turčija dobila predsedniški sistem, vodil v bolj avtoritaren sistem, medtem ko protestniki nočejo »sultana«. Spremembi ustave medtem nasprotujejo tudi vidnejši člani Erdoganove stranke, dodaja.
»Nasilje se mora končati«
Med smrtnimi žrtvami protestov je bil tudi član CHP-jevega podmladka Abdullah Comert. Pişkinova je povedala, da so ga zbrcali do smrti. Za ostale protestnike pa hudomušno pravi, da so že razvili odpornost na solzivec in močno kemično sredstvo “Agent Orange”, za katerega se na spletnih socialnih omrežjih pojavljajo špekulacije, da ga uporablja policija.
Na drugi strani stojijo policisti, ki pogosto ne spijo po več dni in prejemajo ekstremna navodila, zato lahko postanejo izredno nasilni. Ljudi obstreljujejo z gumijastimi naboji, včasih celo pravimi. Dodaja, da je pomanjkanje spanja terjalo žrtve tudi med policisti, saj je pred dnevi nek policist, ki ni spal več dni, v lovu za protestnikom padel z mosta.
»Nasilje se mora končati. Nasilje je sprožilo proteste, sedaj pa postaja vse hujše.« Trenutno dogajanje razume kot posledico turškega približevanja policijski državi, ker vlada nima tolerance do kritikov. »Vojska, ki je ni mogoče nadzirati, je bila utišana, potrebna pa je alternativa za represijo nad ljudmi – to je policija!«
Vojska formalno ni podprla protestnikov
Vprašali smo jo tudi, če je sodelovanje vojske s protestniki treba razumeti kot naslednje poglavje napetih odnosov med Erdoganom in vojsko. Erdoganu je bila po tako imenovanem »postmodernem« vojaškem udaru leta 1997 namreč izrečena zaporna kazen in prepoved ukvarjanja s politiko, ker je kot župan Carigrada izkazoval islamistična in nacionalistična nagnjenja, sedaj pa je kot premier zaslužen za sodne postopke zoper edina še živeča generala, ki sta vodila vojaški udar leta 1980. Odgovorila nam je, da vojska formalno ni podprla protestnikov, temveč, da je šlo za posamezne vojake, ki so poslušali vest in pomagali ranjenim protestnikom. »To je duh protestov v parku Gezi. Ljudje v park prinašajo hrano. Verni in tako imenovani »alkoholni« si medsebojno pomagajo. Ljudje skupaj molijo ne glede na prepričanja.«
Dodala je tudi, da vsi Turki hočejo, da odgovorni za državni udar leta 1980 stopijo pred sodišče, a priznava, da obstajajo negativni odzivi na sojenja, saj meni, da so pristranska in nezakonita. »To ne velja zgolj za ta sojenja, temveč tudi za mnoga druga. V zaporih so številni študenti in novinarji. Zaupanja v sodstvo ni, ker je bila vladavina prava uničena.« Pravi tudi, da so očitki o povezanosti med sekularnim CHP in vojsko, ki je prav tako zavezana sekularnosti, neutemeljeni. Naj spomnimo, da je CHP po državnem udaru leta 1971 na prvih državnozborskih volitvah leta 1973 prišla na oblast.
»Današnja vez med vojsko in CHP je nepomembna«
»Je državne udare izvedla zgolj vojska? Kaj je s policijo?« se sprašuje Pişkinova in odgovarja: »Preučevanje turške zgodovine pokaže, da republika temelji na Ataturku, vojaku, ki je vodil vojno za neodvisnost in moderniziral državo. Tekom desetletij je Turčija postala večstrankarska demokracija. Vojaški udari so bili del šepanja demokracije in niso sprejemljivi. Ko pa govorimo o državnem udaru leta 1980, so bili med mučenimi v zaporu tudi mnogi poslanci iz vrst CHP, stranka pa je bila ukinjena. Kako si lahko kdo predstavlja vez med vojsko in CHP? Zaradi porekla Mustafe Kemala Ataturka je javnost vedno spoštovala vojsko. Današnja vez med vojsko in CHP pa je nepomembna.«
Dodala je še, da trenutni protesti v parku Gezi potekajo v znamenju pasivnega ljudskega odpora in prav nerazumevanje tega, ocenjuje, povzroča težave vladi. »Nihče na ulici ne pričakuje, da jih bo rešila neka sila. Ljudje verjamejo, da so sami nosilci moči za spremembe in da ne potrebujejo zunanje ali notranje pomoči. Moramo zgolj zgraditi demokratično državo z vladavino prava, kar nam zagotovo lahko uspe.«
