Pravzaprav ne, ker sem bil pripravljen na obe možnosti. Zdelo se mi je, da sta obe približno enako verjetni. Bil bi sicer presenečen, če nihče ne bi bil obsojen, saj so bili indici za določene obsojene ostrejši kot za koga drugega. Presenečen pa nisem, ker niti nisem imel močnih pričakovanj na današnjo sodbo.
Bo to prineslo še večji razkol v slovenski družbi?Že večkrat sem poudaril, da za razhajanje mnenj v demokraciji beseda »razkol« ni povsem primerna. Gre za izraz, ki ga zlasti v Sloveniji zelo radi uporabljamo. Verjamem, da bi, če bi natančno vprašali ljudi, ki spremljajo ta proces, videli, da imamo neko paleto mnenj, kjer se med obema skrajnima pojavlja veliko vmesnih. Razkol ni najbolj prava beseda, so pa razhajanja mnenj, razlike. Vidim predvsem to, da imamo na strani tistih, ki podpirajo obtožence, zelo veliko zaverovanost v njihovo nedolžnost, na drugi strani pa pri ostalih vidim še vedno neka znamenja zdrave skepse do vsakršne sodbe oziroma vsakršno zaverovanost v svoj prav.
Tudi jaz upoštevam domnevo nedolžnosti, dokler sodba ni pravnomočna. Mislim, da bi morala tako ravnati celotna slovenska javnost. Opozoril pa bi na povezavo med političnimi funkcijami in domnevo nedolžnosti. V takšnih primerih bi bilo bolje, če se ta domneva nekoliko ošibi. Nekdo, ki je v postopku pred državo in mu kakršenkoli državni organ oporeka pravno nedolžnost, bi moral v dobro urejene države imeti neke omejitve dostopa do javnih mest in do političnih funkcij.
V tem trenutku vseeno velik del države ploska pravni državi, drugi pa jo pokopava.To je zagata, v katero se ne bi smeli ujeti in je zelo pomembno, da jo razčistimo. Vsi se lahko strinjamo tudi s stranko SDS, v tem smislu, da je sodni aparat počasen, da dela napake – to smo ravnokar videli v primeru Tovšak, vendar je to edini legitimen sodni aparat, ki ga imamo, in to, da diskvalificiramo njegove rezultate v trenutku, ko smo njegovi obtoženci, gotovo ni način, kako ga bomo izboljšali.
Omenili ste privržence obtoženih – z njihove strani je zdaj slišati izjemno ostro izrazje, kot denimo 'pogreb pravne države' in podobno.Vsi so pozorni na to, kako se odvija ta boj za interpretacijo pred sodiščem. Tu se mi zdi vredno opozoriti, da imamo med privrženci obsojenih, kot smo jih lahko videli pred kamerami, opraviti z osebami, ki takorekoč doživljajo histerične napade, ki so mene osebno spominjali na posnetke histeričnih mladenk ko so prišli Beatli na oder. Tu je pravzaprav še vse lepo in prav, vendar je po mojem mnenju resno narobe, da se je v to dogajanje pred sodiščem vmešala tudi politična stranka SDS. To se mi pa ne zdi sprejemljivo, čeprav je res, da je ta proces Patria tesno povezan s to stranko.
Stranka je, kot kaže, sprožila celoletno protikampanjo, s katero skuša zmanjševati škodo, ki ji jo povzroča ta proces. Tu je šla po mojem mnenju odločno predaleč. Ne zdi se mi sprejemljivo, da se med demonstranti pojavljajo tudi vidni predstavniki te stranke in s tem izvajajo pritisk na sodišče, hkrati pa na strankarski spletni strani uprizorijo neko vzporedno sojenje, kjer na zatožno klop ne postavijo obtožencev v tem procesu, temveč njihove sodnike. To je absolutno negativen prispevek k izboljševanju pravosodja v Sloveniji. Lahko se strinjam s SDS, da si želimo boljše pravosodje, vendar je način, kako si zanj prizadeva ta stranka po mojem mnenju prispevek v nasprotno smer, ki ne vodi stran od tega cilja.
V podporo Janši in ostalima se je na spletu oblikovalo tudi gibanje.Gibanje, ki izraža podporo obtoženim, se imenuje Zgodovina se ponavlja, in na facebook strani tega gibanja vidimo posnetke z Roške. Predstavniki gibanja, pa tudi strankarski predstavniki, dajejo v svojih izjavah vedeti, da se naj bi to, kar se je zgodilo na Roški, zdaj ponovilo na obsodbi Janeza Janše in ostalih. Nekateri, mislim, da je tu tudi stališče Zvonka Černača, opozarjajo na to, da to, kar se ponavlja pravzaprav ni Roška, temveč Dachauski procesi. Janša naj bi torej bil povezan s to linijo nelegitimnih obsodb, ki jih je zagrešil enostrankarski režim v svojih začetkih, leta 1947, ko so bili to Dachauski procesi, in ob koncu, torej 1988, ko je sprožil Roško.
Mogoče se lahko strinjam, da se zgodovina ponavlja, ampak mene to spominja na proces v Zagrebu iz predvojnih časov, ko je bil na zatožni klopi Josip Broz in je rekel, da ne priznava tega sodišča. To je osnovna črta odgovorov, ki jih je dajal Janez Janša in stranka SDS kot odziv na sodno dogajanje. To nepriznavanje je izraženo tako, da se Janez Janša sojenja pogosto ni udeleževal in v mnogih suverenih in vzvišenih izjavah. Izraža se torej neka vzvišenost nad sodiščem, ki je samo pol koraka stran od tiste vzvišenosti, ki jo je izrekel Josip Broz, ko je rekel, da ne priznava zagrebškega sodišča.
