Ponedeljek, 27. maj:Ni konca, je zgolj začetek

Včeraj je bil »ponedeljek« v kar številnih državah po svetu in tudi v tisti, kjer smo imeli zadnjo predstavitev naše ponudbe. Drznost, vztrajnost in strmenje k globalnim dosežkom so nas privedle do samega zaključka procesa, vprašanje pa je, ali bo naročnik pravočasno pridobil finančna sredstva. Evforije glede na izjemen dosežek ne čutim. Ni še konec in tudi, ko bo, bo pomenil zgolj začetek, začetek vztrajnega dela in izpolnitve pričakovanih rezultatov, pa tudi čudovit izziv in priložnost dela z izjemno ustvarjalno ekipo, ki je nastala v letošnjem letu z Violeto Bulc in Nadyo Zhexembayevo.

Pozne popoldanske ure namenim pisanju že dolgo obljubljenega članka o trgu dela v prihodnosti skozi oči mladih za HRM revijo, ki ga pripravljava skupaj z Violeto. Letošnji projekti in raziskave Challenge:Future na temo The Future of Work (Prihodnost dela) so pokazali, da lahko tehnologija pomembno zaznamuje boj proti brezposelnosti mladih...//... Ob pisanju analiziram raziskavo in ugotovim, da kar 50,6 odstotka mladih, zajetih v našo anketo, vidi vzrok za tako veliko brezposelnost v ekonomski krizi, sledita nezadostno znanje, pridobljeno med študijem s 30,8 odstotka in pomanjkanje podjetniške miselnosti s 30,1 odstotka. Problem? Morda, morda pa priložnost.

Torek, 28. maj: Kaj se lahko o podjetništvu naučimo od Krojačka Hlačka?

Ob vsej »vročini preko skypa« v Ljubljani skoraj zmrzujem pri 15 stopinjah Celzija... //... Naslednja skype postaja je Singapur. Zadnje priprave na skupni projekt. Vsak skype pogovor in vsak e-mail s to izjemno ekipo mladih je zame inspiracija in učenje. Znanje presega njihovo starost in imam občutek, da se učim neposredno od Planeta. Pregledam program. Odličen začetek z razumevanjem Realnosti (z veliko začetnico) in razumevanjem Lastnega Potenciala. Navedeni sklopi se nadgradijo s fazo »stopiti v čevlje« socialnih in drugih podjetnikov in se soočiti z njihovi dejanskimi problemi in izzivi. Všeč mi je zahteva mladih, da se vključi v program delavnica umetnosti prodaje. Trdijo, da ne znajo prodajati. Samo mladi? Tudi v Singapurju?

Ko sem zvečer Marku brala Krojačka Hlačka, mi je prišlo na misel, kako odličen učbenik podjetništva je ta zgodba. Ker podjetništvo ni nič drugega kot poiskati rešitev na obstoječi problem. Po možnosti inovativno rešitev in jo nato udejanjiti. Slednje je zanesljivo najtežji del, a Krojaček Hlaček vedno zmore. Upam, da ga tako razume tudi Mark in njegova generacija.

Sreda, 29. maj: Prebudi se. Mi zmoremo!

Sreda. Kriza »srednjih« dni. Sestanek za sestankom od 8. do 18. ure. Ob 14. uri je zaključek našega zadnjega tekmovanja Skill-up s pozivom mladim, da organizirajo delavnice in dogodke, ki pospešujejo zaposljivost ali podjetništvo. Udeležencev na dogodkih je bilo nekaj tisoč, od Slovenije do Ruande. Samo delo in zaposlitev prineseta človeku vir finančne neodvisnosti. In dostojanstvo. In pozitivno usmerjenost v prihodnost.

Popoldne so se iskrile strele idej za Challenge:Future Business Forum. Točka preloma. Začela jo je Melanie iz AT Kearney. Z zahtevo, da je potrebno preseči »déjà vue«, da je potrebno udeleženca premakniti iz vloge poslušalca in ga/jo potegniti v akcijski načrt. Prebudi se naša nekonkurenčna regija! Mi zmoremo! Mi znamo! Mi hočemo! Nato Matej z energijo 100 govornikov TEDx Ljubljana, z »out of the box« idejami vsakih nekaj minut. Ki nas popeljejo od dogodka z dvestotimi udeleženci k akciji petstotih. Od intimnega dogodka do gibanja, ki ruši meje. Ljubljana, ne veš, kaj te čaka septembra.

Četrtek, 30. maj: Želite 52. mesto ali med prvih 10?

Moj včerajšnji naslov ostaja aktualen šele danes. Jutro v dežju oprane Ljubljane. Morda je narava prebrala poročilo konkurenčnosti? Številke namreč ne lažejo. 52 mesto. Zdrs Slovenije na lestvici konkurenčnosti je boleča resnica. Ki bi bolela veliko manj, če bi imeli vizijo, poznali cilje in imeli akcijski načrt. Tako pa nas nekako obdaja vdanost v usodo.

Žarek sonca iz Bostona po e-mailu. BSC (uravnotežen sistem kazalnikov poslovanja) se je povzpel na 5. mesto med najbolj uporabljenimi menedžerskimi orodji. Najvišje doslej. Vzrok je preprost: v času krize lahko podjetja investirajo čas samo v tiste koncepte in orodja, ki prinesejo korist že jutri. In kar deluje. BSC je moj sopotnik od leta 1999, kakor tudi profesor Kaplan, njegov soavtor in moj mentor. Koncept, ki je zelo preprost v svojem bistvu, je težak v implementaciji. Predvsem za tiste, ki prekopirajo strateški zemljevid in kazalnike uspešnosti poslovanja iz kakšne študije primera ali knjige. Skype ob 11. uri z vodjo podjetniškega angažiranja mladih ene največjih svetovnih izobraževalnih ustanov. 40.000 študentov, 4.000 profesorjev. Prihaja iz države na 1. mestu konkurenčnosti. S strastjo me prepričuje, da bi prav oni organizirali enega izmed prihodnjih C:F Summitov. Kot lokacijo so izbrali državo na 37. mestu, Turčijo. Njeni argumenti in vizija so fantastični. Še se bova slišali.

Petek, 31. maj: Dan, ko si moraš zastaviti vprašanja

Pogled proti Ljubljanici bi lahko potrdil, da sem v Angliji. Kot v dobrih starih časih. Rahlo meglen, deževen. Jutro, ko sem potrebovala gretje v avtu na poti na sestanek. Ko me ni pogrel niti pogled na prve rdeče gozdne jagode na terasi.

Petkova jutra so čas za refleksijo. A v današnjem jutru zagotovo ne. Tako se ne bom vprašala, ali delam ali pa tudi kaj naredim. V kaj so se pretopile ure našega dela? Kje smo na začrtani poti? Je pot potrebna sprememb? Ali bi to počela tudi, če bi bil danes moj zadnji dan v življenju? Ker nekega dne tudi bo. In to vem, ker sem to že izkusila. In bila zadovoljna s pogledom za nazaj. A nisem sprejela dejstva, da ni pogleda vnaprej. Zato sem še vedno tu. A odgovore na vprašanja o sedanjosti bom morala poiskati kakšen drug dan. Kmalu.

Dan mora iti naprej. Najprej z Barbaro in Alešem na čaju. Barbara omeni dnevnik. In moje kratke stavke. Res, to sem opazila tudi sama. Nekako se je razvilo tekom tedna. Iz pritiska in tempa in sledenja mislim. Nato o njenem projektu Zaposlim delodajalca. O uspehih in konceptu. O vztrajnosti ekipe in prostovoljstvu. In o rasti članov ter neugodnem zatišju na trgu novih delovnih mest. Potrditve dilem in potrditve priložnosti. Poslovni ali socialni model? Odgovor pustimo v prihodnosti. Morda se nam bodo poti nekoč še prekrižale.

Sobota, 1. junij: Netipična kriza za normalno soboto

Zamudim do Violete, a pomiri me njen čaroben domači čaj. In steklenica informirane vode. Nadya čaka na skypu. Vse smo na zadnjih atomih energije, utrujene, a se nekako prebijamo. Komu je pravzaprav namenjen tako lep in sončen sobotni popoldan? Tehnični problemi usklajevanja štirih komunikacijskih kanalov. Vendar nam uspe narediti glavnino.

Ob 18. uri prava kriza. Netipična za normalno soboto. Čaka me še toliko dela, a želela bi v gozd, na tenis ali vsaj na sprehod ob Ljubljanici. Realnost je drugačna. Sprehod po terasi. In končno z Markom obereva gozdne jagode. Za pol pesti. Sledi dopolnjevanje vsega, kar smo z Violeto in Nadyo gradile skupaj tekom dneva.

Nedelja, 2. junij: Življenje je čudovito na dolgi rok

Zadnji dan dnevnika. Zadnji dan preizkušnje. Vztrajnosti. Pisanje je težje, kot sem pričakovala. Ker je ta teden zelo dolgočasen zaradi velike količine dela. Ker si moram izbrati prioritete prioritet. In ker veliko ostane nepostorjenega. In je bolj malo ravnotežja z drugimi področji, ki me opredeljujejo in izpolnjujejo. A življenje ni en dan. In tudi ne en teden. Zadovoljstvo se gradi skozi leta. Z mirnostjo, da v nekem trenutku ne moreš imeti vsega. Z zavedanjem, da je uspeh na dolgi rok zanesljiv. Če ostaneš avtentičen sebi in svojim ciljem.

A bistvo dnevnika, kot ga sprejemam jaz, ni v tem, da me spoznate. Bolj vam ponudi potrditev, da se moramo vsi boriti. Da ni lahke poti do uspeha. Da ni pomembna infrastruktura, ampak to, kar je v človeku. A vse se zmore. In zato takrat, ko ni bilo podobnih dnevnikov, sem v nočnih urah poklicala svoje kolegice v Nemčijo, Veliko Britanijo, v ZDA in v Brazilijo: ker so vse delale do 10. ure zvečer, pa naj so bile CFO ali CEO. Ker so me razumele. Ker to ni bilo normalno v mojem okolju. Ker je to bilo normalno v njihovem.

Zato upam, da je komu bilo med prebiranjem dnevnika lažje. Na vrsti so drugi. Mene čaka nov teden. Živeti svoje življenje. To želim tudi vam. Vsa moč, vse znanje je v vas samih. Naj vas ne zavedejo nasveti »hitrega hujšanja« in guruji. Živite lastno življenje, izkusite lastne trenutke. Z veliko poguma in optimizma. Z voljo čez probleme. Kajti življenje je čudovito! Čudovito na dolgi rok.