Mirno si je natočil kozarec vode, nastavil mikrofon, a še preden je po zmagoslavju v ligi prvakov začel odgovarjati na novinarska vprašanja, je besedo prevzel tiskovni predstavnik Bayerna: »Jupp Heynckes nas zapušča, zato se mu v imenu kluba zahvaljujem za opravljeno delo. Zelo cenimo ves njegov trud, še bolj pa izredne uspehe.«
Oseminšestdesetletni Heynckes je zahvalo pospremil zgolj z rahlim priklonom glave. Resnega izraza ni spremenil skozi celotno tiskovno konferenco. Malce se je nasmehnil šele na pobudo bavarskega radijskega novinarja, ki je med prenosom izgubil glas, naj vendarle pokaže malce veselja. »Zlagal bi se, če bi rekel, da nisem vesel. Toda takšen sem. Ne izpostavljam se rad,« je dejal trener, ki so mu zavore popustile šele na zasebni Bayernovi zabavi v hotelu.
Kar govori, tudi dela. Ko je sodnik zapiskal konec tekme, Heynckes ni evforično tekel po igrišču, kot to počne Jose Mourinho, niti ni stiskal zob in pesti, kot se veseli njegov finalni tekmec Jürgen Klopp. Počakal je ob igrišču, natanko tam, kjer je stal vso tekmo. Pustil je, da so bili v ospredju njegovi nogometaši. Ko je rajanje na zelenici izgubilo začetno ekstazo navdušenja, je na igrišče zakorakal tudi Heynckes. Najprej je kot oče objel oba kapetana Philippa Lahma in Bastiana Schweinsteigerja, nato še vse druge. Enako je bilo na podelitvi pokala. Vsi nogometaši so lovoriko že zmagoslavno dvignili, šele na koncu je na vrsto prišel Heynckes. Toda le po enem dvigu se je obrnil k vodilnim ljudem kluba ter pokal predal Uliju Hönessu. S tem je izkazal podporo predsedniku Bayerna, ki se je znašel v preiskavi zaradi utaje davkov, hkrati pa nehote izpostavil še eno svojo lastnost – vedno razmišlja o vseh članih kluba ter pozna vse njihove težave in probleme.
Heynckes se je pred letošnjim finalom dobro zavedal, kakšno kalvarijo je lani preživel eden njegovih najpomembnejših igralcev Arjen Robben. Nizozemec je lani v finalu zgrešil enajstmetrovko, na lastnem stadionu pa je bil zaradi slabe igre celo izžvižgan. »Lani v Münchnu smo bili vsi tragični junaki, ne samo Arjen. Kljub temu sem mu v zadnjih tednih posvetil precej pozornosti. Podrobno sem spremljal njegovo počutje, kako trenira in skrbel, da ni preutrujen. Veliko sva se pogovarjala. Na zadnjem treningu pa sem mu rekel: 'Arjen, v odlični formi si. Pokaži to na tekmi.'« Ravno Robben je nato s podajo in golom odločil finale.
V soboto je Heynckes postal četrti trener, ki je ligo prvakov osvojil z dvema različnima kluboma. Pred tem je bil najboljši z Realom Madrid leta 1998. »Nogomet se je v petnajstih letih precej spremenil. Toda ne samo na igrišču, ampak tudi v garderobi. Prihajajo nove generacije, kar pomeni, da je komunikacija z njimi bistveno drugačna. Ko vodiš večjo skupino ljudi, je najbolj pomembno to, kako se z njimi pogovarjaš. Igralci morajo čutiti, da jih ekipa potrebuje, kar je glavna naloga trenerja,« pravi. Nekoč je bil tudi sam odličen nogometaš. Še vedno je namreč tretji najboljši strelec nemške lige vseh časov. »Težje je biti trener, saj moraš graditi ekipo in imeti občutek za ljudi. Bistveno več pritiska je tudi s strani navijačev in medijev.«
Heynckes se od Bayerna poslavlja tretjič v karieri. Pred tem je bil trener na Bavarskem že konec 80. let in nekaj mesecev leta 2009. Zadnjič ga je prevzel pred dvema letoma. »Po lanskem porazu v finalu lige prvakov sem sprejel odločitev, da bom pri Bayernu ostal do konca pogodbe, ki se konča letos. Hotel sem končati zastavljeno delo,« je povedal. Pri Bayernu so mu ponudili, da bi po koncu trenerske kariere ostal na eni od direktorskih funkcij. »Me ne zanima. Takšno službo lahko opravljam samo v Borussii Mönchengladbach, pri kateri sem igral kot nogometaš,« je dejal. Ravno v Mönchengladbachu je leta 2007 preživljal najtežje trenerske dni, saj se je klub spogledoval z izpadom v drugo ligo. Navijači so bili tako jezni, da je na dom prejemal grožnje s smrtjo, zato je odstopil.
Njegov namen je bil, da gre letos v pokoj, toda zadnji uspehi ga bodo morda premamili, da nadaljuje. Mnogi bi ga spet radi videli v Španiji, kjer je Heynckes pustil globok pečat v različnih klubih. Pri Realu se je podpisal pod sedmi evropski naslov, ki so ga v Madridu čakali kar 32 let. Tudi tedaj je moral po osvojeni ligi prvakov zapustiti klub, toda ne na lastno željo, ampak je bil preprosto odpuščen. Uradni razlog je bilo zgolj četrto mesto v španski ligi, toda v resnici je bila kriva jeza tedanjega predsednika Reala Lorenza Sanza, ker je premalo priložnosti ponudil njegovemu sinu Fernandu Sanzu. Ta je pri Heynckesu igral le tedaj, ko ni imel na voljo nobenega drugega centralnega branilca.
Marali ga niso niti španski novinarji. Heynckes je bil za njih preveč resen, tiskovne konference so bile dolgočasne, v njegovem zasebnem življenju pa ni bilo nobenih škandalov. Svojo družino je namreč vedno skrbno čuval pred kremplji sedme sile. Ženo Iris je spoznal v najstniških letih, skupaj pa imata hčerko Kerstin. Ko je žena pred leti zbolela za rakom, je Heynckes za leto in pol prekinil trenersko kariero. Njegova bližina in pozornost sta ženi očitno pomagala, saj je premagala bolezen, zdaj pa si ponovno v živo ogleda vsako moževo tekmo.
Ker je redkobeseden in ker na treningih dolgo časa ne spregovori nobene besede, je bil njegov pristop nenavaden za igralce Reala. Ti so bili pred tem navajeni predvsem na trenerje, ki so svoje (ne)znanje večkrat skrili za lepim besedičenjem brez prave vsebine. V Realovi garderobi so Heynckesa poimenovali Autista (avtist, op. p.), igralci pa so se pred treningi večkrat šalili: »Le kaj nam bo avtist danes poskušal razložiti.« Kljub temu so ga imeli Realovi nogometaši radi, ker med igralci ni delal razlik, četudi je bil med njimi predsednikov sin.
Da ima dobre odnose z vsemi v ekipi, potrdijo praktično vsi nogometaši, ki jih je v karieri treniral. »Za nas je kot oče,« pravi branilec Bayerna Jerome Boateng. Enako je trdil vratar Robert Enke, ki pa je v svoji avtobiografiji izpostavil tudi eno slabo Heynckesovo lastnost. »Ko čuti pritisk, da gredo stvari narobe, hitro izgubi živce in se razpoči z vpitjem nad igralci,« je zapisal Enke.
Pri Bayernu bo Heynckesa nasledil Pep Guardiola. Španec bo prevzel ekipo, v kateri je popolna kombinacija izkušenih in mladih igralcev, ki zdaj nimajo več kompleksa večnih poražencev. Le redki so namreč nogometaši, ki bi v karieri izgubili toliko finalov, kot so jih do sobote ključni igralci Bayerna. In to ne samo na klubski ravni, ampak tudi v nemški in nizozemski reprezentanci. Kdo bo Heyncksov naslednik, je sicer jasno že od januarja letos. Ko se je nekaj mesecev kasneje Bayern pomeril z Barcelono, so Heynckesa zasuli z vprašanji, ali bo nasvete iskal pri Guardioli, ki je v preteklosti štiri leta vodil ravno Katalonce. »Da bi poklical Pepa? Prosim, spoštujte moje delo,« je bil razočaran Heynckes. »Jaz zagotovo ne potrebujem nasvetov, saj poznam Barcelono tako dobro kot Bayern.« Zdaj je bistveno bolj na mestu vprašanje, ali Guardiola pozna Bayern tako dobro, kot pozna Barcelono. Navijači Bayerna pa se že bojijo, da bo Heynckes zdaj tisti, ki bo moral deliti nasvete.
