Prvi obraz te generacije je bil vedno David Beckham. Ni se pojavljal zgolj na športnih straneh časopisov, ampak tudi na vseh drugih. Skupaj z ženo in pevko Victorio sta postala najbolj znan par na svetu. Slava, ki je močno presegala nogometne okvirje, mu je zaprla vrata garderobe v Manchestru, a mu jih je zato odprla v Madridu, Los Angelesu, Milanu in Parizu.
Ker je bil slaven tako kot filmski igralci ali rock zvezdniki, ga mnogi v nogometnem svetu niso marali. In to tako zelo, da so zaničevali njegove nogometne sposobnosti. David Beckham se na kritike ni nikoli oziral, saj o njegovi karieri vse povedo številke in dosežki. Za angleško reprezentanco je zbral 115 nastopov in bil njen kapetan na svetovnem in evropskem prvenstvu. V klubski karieri je osvojil vse. Bil je angleški, španski, ameriški in francoski prvak.
V izboru za najboljšega nogometaša na svetu pod okriljem Fife je dvakrat končal na drugem mestu. Enkrat ga je prehitel Rivaldo, drugič Figo, v obeh primerih pa zanj niso glasovali navijači, ampak selektorji in kapetani vseh reprezentanc. Ko je Manchester United leta 1999 osvojil vse možne lovorike, je Beckham izvajal oba kota, po katerih sta Teddy Sheringham in Ole Gunnar Solskjaer zabila gola za najbolj dramatičen preobrat v finalu lige prvakov proti Bayernu. Zgovoren je tudi podatek, da je bil Beckham igralec v polju, ki je v tej šampionski sezoni zbral največ nastopov za United. Med trenerji je o njegovih nogometnih sposobnostih dvomil zgolj Fabio Capello. Italijan se mu je nato javno opravičil, saj je bil Beckham ključni igralec, da je Real po dolgih letih ponovno osvojil špansko prvenstvo.
Zadnje podaje z najbolj natančno desnico v zgodovini nogometa je Beckham sprožil v soboto. Končal je v solzah, saj je bil vedno predvsem nogometaš, pri 38 letih pa je brez težav igral tudi proti Barceloni.