V avli Fakultete za elektrotehniko je bilo včeraj čutiti pozitiven tekmovalni naboj. Dvanajst študentskih ekip je stikalo glave in se igralo s kompleti kock Lego mindstorms. Pomerili so se v izdelavi mobilnih robotov, ki delujejo samostojno in izvedejo vnaprej določeno nalogo. V okviru dnevov avtomatike se je namreč odvijal Lego Masters 2013.
Osnovna ideja je, da robot kar najhitreje prenese določene predmete z ene strani polja na drugo. S pomočjo senzorjev sledi črti na igralni ploskvi, pride do objekta, ga prepozna in ga s pomočjo motorjev in vilic dvigne ter prenese v ustrezen zabojnik. Robot svojo pot začne na zelenem polju na robu igralne ploskve, nalogo pa mora zaključiti na rdečem kvadratu na drugi strani. »To je robot, ki ima v sebi računalnik, na katerega naložimo programsko opremo. Pomembna je koda, ki mora biti kar najbolj optimalna. Nato zadevo zaženeš in upaš, da deluje, kot si si zamislil,« je zadevo na preprost način razložil študent Jernej Fink, skupaj s svojim kolegom vodilni po prvi seriji včerajšnjih kvalifikacij.
Več kot le lego kocke
»To so lego kocke za odrasle, a so tudi bistveno več, ker se z njimi naučimo stvari, ki jih lahko s pridom uporabimo v resnih projektih kjer koli v industriji,« je pojasnil idejni vodja dogodka prof. dr. Igor Škrjanc. Lego Masters je nadaljevanje ideje robotskega nogometa, ki so ga na fakulteti igrali pred leti. A za nogomet je bilo potrebno veliko več dela in programiranja. Prav zato so se zdaj lotili stvari, ki je nekoliko manj intenzivna, a vseeno zelo zanimiva. »Študenti te stvari poznajo. Z njimi so se igrali, ko so bili mlajši, zdaj pa jih nadgrajujejo v sisteme, ki delujejo avtonomno. Očitno so jim všeč,« je dejal Škrjanc.
Fink nam je zaupal, da ga je vedno zanimalo, kako z delom na programski opremi ustvariti nekaj, kar je vidno v praksi, se premika in se obnaša tako, kot sam ukaže. »Odločilna je predvsem izbira najbolj optimalne poti ter kako priti od objektov do lokacije, kamor jih je treba odložiti. To je zelo odvisno od konstrukcije robota in od tega, koliko kock lahko naloži naenkrat. Možnosti so skoraj neomejene,« je pojasnil.
Včasih robot dela po svoje
Med tekmovalci je izstopala Barbara Pogačar, edino dekle, ki je sodelovalo na Lego Mastersu. Pojasnila je, da je zelo pomembno, kako robot sledi črtam in kako prebere barve. »Senzor mora biti namreč zelo blizu površini, da barvo lahko zazna. Robot mora biti tudi dovolj hiter,« nam je razložila. Pojasnila je, da je njena ekipa na projektu delala približno dva meseca po en dan na teden. »Pa še bi lahko delali, saj gre vedno nekaj narobe. Lahko je ista koda in isti program, a robot enkrat dela tako, kot smo mu ukazali, drugič malo po svoje,« je dejala. Za sodelovanje na tekmovanju pa se je odločila zadnji hip. »Na začetku sta bila v ekipi samo fanta, a zdaj mi ni žal, da sem se jima pridružila.« Takšni projekti se ji zdijo odlični, saj po njenih izkušnjah dodobra popestrijo predavanja in učenje.
Škrjanc je ob koncu povedal, da je presenečen nad znanjem in iznajdljivostjo študentov. Obenem pa ga veseli tudi, da jim je uspelo pripraviti nalogo, ki je za študente ravno prav težavna, da je tekmovanje zanimivo.
