Izolčan Darko Milanič je vedno znal slediti svojim nogometnim sanjam, pri katerih je trmasto vztrajal in bil za pošten odnos do nogometa vselej nagrajen. Odhod iz majhne ribiške Izole v velemesto Beograd k Partizanu pri 16 letih je bil korak, ki je odločilno zaznamoval vso njegovo kariero, da je postal izjemno cenjen nogometaš in vrhunski trener. Vrednote, ki jih je spoznal v slačilnici Partizana, niso naredile iz njega le velikega igralca. Bile so tudi temelj uspehov zlate generacije slovenske nogometne reprezentance na prelomu tisočletja. Udarno jedro nepozabne reprezentance so sestavljali Srečko Katanec v vlogi selektorja, kapetan Milanič, prvi zvezdnik s potezo več Zlatko Zahović in kot blisk hitri Džoni Novak. Vsem je bilo skupno, da so bili nekdaj člani Partizana, da jih je vodil kot trener in selektor Ivica Osim, da je duh tradicionalne jugoslovanske šole z balkansko predrznostjo, jasno hierarhijo in slovensko delavnostjo zaznamoval njihove kariere. Za reprezentanco Jugoslavije je odigral 5 tekem, za Slovenijo 42, gola pa mu niso priznali. Dosegel ga je sicer leta 1994 v Ljudskem vrtu proti tedanjemu svetovnemu podprvaku Italiji, a sodniki niso videli, da se je žoga od prečke odbila izza črte.
Kariera Milaniča kot igralca in trenerja se vseskozi prepleta z Zahovićevo. Prijatelja sta postala, ko sta se skupaj kot najstnika znašla v Partizanu. V Beogradu sta nekaj časa skupaj celo stanovala in tako skrbela drug za drugega. Bila sta si oče in mama, potrebovala sta si oporo, saj je bil Zlatko res še otrok, ko je leta 1989 prišel v Partizan. Ko je bil Milanič kapetan slovenske reprezentance, od katere se je zaradi poškodbe tetive poslovil pri 32 letih po evropskem prvenstvu leta 2000, je Zahović v vlogi zvezdnika spoštoval hierarhijo in avtoriteto, ki jo ima človek s kapetanskim trakom.
A kako tudi Milanič spoštuje Zahovića, je bilo očitno decembra leta 2006, ko je bil Izolčan dolgo časa edini kandidat, da na selektorskem mestu zamenja neuspešnega Braneta Oblaka. Milaničev pogoj, ki je bil tedaj pomočnik trenerja v Sturmu, je bil, da športni direktor reprezentance postane prav Zahović, ki je bil na čelu rušiteljev tedanjega predsednika Nogometne zveze Slovenije Rudija Zavrla. Milanič je ponudbo zavrnil, iz tega pa sta nastali dve uspešni trenerski zgodbi. Selektor je postal Matjaž Kek, ki je Slovenijo popeljal na svetovno prvenstvo v Južni Afriki, Milanič pa po vmesni epizodi pri Gorici 1. junija 2008 trener Maribora, kjer je začel serijsko osvajati lovorike. Po tistem, kar je pokazal kot mlad trener Primorja, pomočnik v Sturmu in trener Gorice, ni nič kazalo, da bo postal z naskokom najboljši klubski trener v Sloveniji. A Zahović je z izbiro Milaniča še enkrat potrdil, da ima nos za izbiro pravih ljudi.
»Ko sva bila nogometaša, sva imela drugačen odnos. Odkar me je Zahović angažiral za trenerja Maribora, se je odnos vseskozi spreminjal do tega, da zdaj v največji meri sodelujeva poslovno. Zaradi zahtevnosti najinega dela se je delež poslovnega in prijateljskega druženja zelo spremenil. Zdaj se nama ne uspe družiti privatno. Najini pogovori so vezani le na Maribor. Odnos je povsem posloven,« pravi Milanič, ki je po značaju pravo nasprotje Zahovića. Zahović namenoma velikokrat pove kaj kontroverznega, Milanič je bolj umirjen družinski človek, a prav ta raznolikost je pomemben kamenček v šampionskem mozaiku Maribora. In je vzorčni primer velikega kluba, kako športni direktor zaščiti hrbet trenerju, ko je treba. Ko so Milaniča kritizirali, je vodstvo kluba s trenerjem podaljšalo pogodbo.
V slovenski nogometni prestolnici so enotnega mnenja, da je Milaničev prihod v Ljudski vrt prinesel novo energijo, karizmo in bogate izkušnje. Že v prvi sezoni je uresničil želje po lovorikah, ko je osvojil slovensko prvenstvo, pokalni naslov in superpokal. S tem je postal prvi trener v Sloveniji, ki je osvojil vse tri možne lovorike. Na igrišču je prepoznaven rokopis trenerja z opazno taktično disciplino v igri, ki je povezana tudi s stanovitnostjo na klopi. Moč Maribora je zgradil na kolektivni igri in moštvenem duhu, v katerem se igralci odlično dopolnjujejo. Popolno prevlado na slovenskem prizorišču so nadgradili z dvema zaporednima uvrstitvama v skupinski del evropske lige.
Ker je na klopi Maribora že pet sezon, se ga je prijel vzdevek slovenski Alex Ferguson, ki je bil na klopi Manchester Uniteda več kot četrt stoletja. Tudi Milaniču na klopi Maribora ne zmanjkuje ambicij, ciljev, izzivov in ne čuti zasičenosti. Lani poleti je bilo nekaj govoric, da ima ponudbo iz Ukrajine. Ko je Zahović izvedel, je takoj začel iskati novega trenerja tako, da je zavrtel telefonski številki Katanca in Keka, a že po nekaj urah mu je Milanič sporočil, da ostaja v Mariboru. Letos so se razširile govorice, da bi se zanj potegoval graški Sturm, a je 45-letni Izolčan vse skupaj zanikal z besedami: »V kolektivu, kot je NK Maribor, motiva nikoli ne zmanjka. Vsak dan je toliko malih težav, da enostavno ne zmanjka dela. Že od jutri naprej ne bo dolgčas, imamo načrte, da moštvo dvignemo na višji nivo. Niti malo me ne skrbi, da bi me minila vnema. Ne vidim razlogov, zakaj v Mariboru ne bi ostal še zelo dolgo.«
