Ste se kdaj vprašali, od kod izraz »zakonski jarem« in zakaj moškega pred poroko pogosto hudomušno opozarjamo, da je pred začetkom konca svojega spolnega življenja? Od kod pregovorna moška »nuja« po varanju in kako to, da ženske, odkar so se v zadnjih desetletjih otresle tabuizacije svoje spolnosti, niti malo ne zaostajajo? »Če smo 'nad' naravo, smo zgolj toliko, kolikor je opotekavi deskar 'nad' oceanom,« uvodoma razmišljata psiholog Christopher Ryan in psihiatrinja Cacilda Jethá v svoji odmevni knjigi Seks ob zori, v kateri med drugim razložita veliko uganko – zakaj so ljudje kljub stoletjem družbenega poveličevanja zakonske zveze in nuklearne družine za kratko spolno avanturo še vedno pripravljeni žrtvovati tesne partnerske vezi in življenje celotne družine s potomstvom vred.
Bonobo, človekov najboljši prijatelj
Ryan in Jethá se ozreta k primerjavi s primati, to je šimpanzi in bonobi, ki so nam genetsko najbližje – bližje so človeku kot denimo gorilam, orangutanom, gibonom in opicam starega sveta (pavijan, makak). Opažata, da je skozi vso zgodovino primatologije človek neprimerno pogosteje in bolj vztrajno primerjan s šimpanzom, kar pa ni upravičeno, saj nam je bonobo genetsko popolnoma enako oddaljen. Skrivnost tega gledanja na eno oko se skriva v tem, da šimpanz mnogo lepše preslikava moderne samopredstave človeka oziroma njegovo družbeno organiziranost: v njihovem okolju so najpomembnejše vezi med samci, na osnovi česar se nenehno menjujejo moške koalicije, k čemur sodita razkazovanje moči in tvorjenje poudarjeno hierarhičnih družbenih ureditev.
Po drugi strani pa je za bonobe značilna enakost in miroljubnost, skupaj pa jih držijo predvsem vezi med samicami. Čeprav imajo samci bonobov podrejeno vlogo, se jim godi precej bolje kakor denimo pri šimpanzih. »Pri bonobih ženska 'prevlada' nima za posledico tiste vrste moške podrejenosti, ki bi jo človek lahko pričakoval, če bi šlo zgolj za obrnjeno preslikavo moških oblastnih struktur,« ugotavljata avtorja. Za razliko od dokumentirane agresije med skupinami šimpanzov med skupinami bonobov do usodnega nasilja ne prihaja. Najbrž je do sem že jasno, zakaj je šimpanz mnogo bolj po meri človeka, kakor se seveda dojema sam.
Probleme reši spolnost
Usodna razlika pa se kaže v spolnosti obeh vrst. Obe sta namreč nemonogamni (mnogožensko in mnogomoško parjenje), samice se denimo udeležujejo večkratnih parjenj, ki potekajo v hitrem zaporedju in z različnimi samci. Vendar pa imata do spolnosti različen odnos, kot opaža nizozemski primatolog Frans de Waal: »Šimpanz rešuje spolne probleme s prevlado; bonobo rešuje probleme prevlade s spolnostjo.« S spolnostjo se bonobi ukvarjajo, da lajšajo napetost, spodbujajo deljenje hrane med jedjo, zmanjšujejo stres in utrjujejo prijateljstvo, pritrjuje antropologinja Helen Fisher.
Zanimive podobnosti med bonobi in ljudmi, ki ne veljajo hkrati za šimpanze, pa so še naslednje: pri spolnem občevanju uživajo v mnogoterih položajih, med spolnim odnosom gledajo v oči in se strastno poljubljajo, s spolno dejavnostjo je močno povezano deljenje hrane, pri obojih pa je povsem običajna homoseksualnost in druge spolne kombinacije. Tudi tu je razumljivo, zakaj bonoba znanost in družba neradi vzameta za svoj model. Spolnost v moderni družbi je le podaljšek družbene hierarhije po modelu moške prevlade.
Res lahko ljubimo le enega?
Nobena žival ne porabi za spolnost toliko časa kot prav človek. Celo bonobo se ne more primerjati s človeškim nenasitnim libidom. Čeprav imamo oboji v povprečju več sto, če ne tisoč spolnih odnosov na eno rojstvo, je akt bonobov precej krajši od naših. »'Monogamne' živali, ki so povezane v pare (človeku močno genetsko oddaljen, nedružaben in nizko inteligenten gibon, op.p.), so skoraj vedno hiposeksualne in seksajo po vatikanskih priporočilih: neredno, zadržano in zgolj zavoljo razmnoževanja. Človeška bitja so na nasprotnem koncu libidinalnega spektra, saj so utelešena hiperseksualnost.« Zato tudi ni čudno, da prešuštvo tisočletja vztraja povsod, tudi v kulturah, kjer prešuštnike kamenjajo do smrti.
Vsekakor je težko razumeti, da bi toliko ljudi tvegalo svoj ugled, družino, kariero – tudi konec koncev pomembne funkcije (Bill Clinton, Eliot Spitzer...) – za nekaj, kar naj bi bilo proti človeški naravi. »Če bi bila monogamija pradavna, v teku evolucije razvita značilnost naše vrste, kot vztrajno zatrjuje standardna razlaga, bi bili ti vsenavzočni prestopki redki in takšno srhljivo kaznovanje nepotrebno,« menita Ryan in Jethá. Ali je res tako očitno, da ne moreš ljubiti več kot enega človeka, se denimo sprašuje tudi evolucijski biolog Richard Dawkins, ki ugotavlja, da nam gre to na vseh področjih, samo pri partnerstvu očitno ne: starševska ljubezen, ljubezen do knjig, hrane, vina, skladateljev, pesnikov, počitniških plaž, prijateljev...
Zlata doba je daleč za nami
Avtorja Seksa ob zori sta prepričana, da je svobodno pogosto spolnost, ki je ni vezal v zakonske jarme, prakticiral predmoderni človek. Ključna spremenjena okoliščina, ki ustoliči monogamno zvezo med moškim in žensko, je v vseh pogledih travmatični prehod iz lovsko-nabiralniškega v poljedelsko življenje. »Ostanki okostij, ki so jih našli na različnih koncih sveta in ki izvirajo iz časa ob prehodu iz lovstva in nabiralništva v poljedelstvo, vsi po vrsti pripovedujejo eno in isto zgodbo: več lakote, pomanjkanje vitaminov, okrnjena rast, znatno skrajšanje življenjske dobe, več nasilja...«
Kar mislimo, da je bil velikanski skok naprej, je v resnici vrtoglav padec v nemilost, sta gotova avtorja. Lovsko-nabiralniške skupnosti so živele v skupinah, ki večinoma niso presegle Dunbarjevega števila (150). Neprestano so se selile tja, kjer je bilo dovolj hrane za celotno, tesno povezano in sodelujočo skupino. Do atomizirane osame družinskega jedra pride, ko začne človek kultivirati zemljo, za kar si jo mora najprej, jasno, lastiti. Lastnina hiše, ženske, otrok, živali je naslednji logičen korak. Hierarhična družbena ureditev, nasilje, vojne, revščina in beda so posledice lastnine. Ker lovec-nabiralec ničesar ni imel, tudi ni imel razloga, da bi si kogarkoli podrejal ali se s komerkoli za to bojeval.
Družina kot kulturno vsiljen odklon
Vse kaže, da gre pri modelu družinske celice le za kulturno vsiljen odklon, ki je za našo vrsto le malo primeren. »Ali ni morda sodobna pandemija razpadajočih družin, starševske izčrpanosti in zmedenih, gnevnih otrok predvidljiva posledica tega, kar je v resnici skvarjena in kvarna oblika družinske strukture, ki je neprimerna za našo vrsto?« Četudi »kultivirana« spolnost ustreza družbi nasploh (posebej sodobnemu individualiziranemu kapitalizmu), je jasno, da je uničujoča za večino posameznikov. Ryan in Jethá zastavljata najbolj neprijetna vprašanja: »Če je neodvisna, izolirana nuklearna družina v resnici po meri človeka, zakaj se jo potem sodobnim družbam in verstvom zdi potrebno podpirati z davčnimi olajšavami in drugo zakonodajo, medtem ko jo strastno branijo pred istospolnimi pari in drugimi?«
Za človeško civilizacijo, kakršna je, bi bil bržkone največji udarec, če bi uvideli, da se je naša avantura začela lagodno in v izobilju, a nato pred 10.000 leti iztirila v bedo, pomanjkanje in brezobzirno tekmovalnost. Avtorja knjižne uspešnice sta prepričana, da bi naša edinstveno razvita socialna inteligenca, institucionalizirana delitev hrane, sproščena promiskuitetna spolnost, katere posledica je bila skupna skrb za otroke, utegnila pomeniti, da je naša predzgodovina pravzaprav naš čas miru in blagostanja.
Zakaj se znanost do tega ni dokopala že prej? Verjetno zato, ker ni tu zato, da bi nam povedala, da se je človekova spolnost najverjetneje razvijala kot sredstvo za navezovanje družbenih vezi in prijeten način, kako se izogniti sporu in se pobotati. Znanost je tu, da nam priskrbi takšne razlage, ki ne ogrožajo stanja stvari.