Kljub obremenjujočim ugotovitvam neodvisnega državnega organa pa Janković in Janša ostajata pomembna politična akterja. Prvi je še vedno ljubljanski župan, poskuša vplivati na delovanje vlade in ne skriva ambicij, da bi se nekoč morda ponovno zavihtel na čelo stranke. Drugi ponovno kandidira za predsednika SDS in želi Slovensko demokratsko stranko, ki jo označuje kot »branik normalnosti«, spet pripeljati na oblast.

Po objavi poročila o premoženjskem stanju predsednikov strank se je na protikorupcijsko komisijo usul plaz obtožb. Janković in Janša sta zatrjevala, da sta tako v pogovoru s senatom komisije kot v kasnejših pisnih pojasnilih na vprašanja KPK celovito in argumentirano odgovorila in priložila vsa potrebna dokazila. Zato smo od komisije na podlagi zakona o dostopu do informacij javnega značaja zahtevali tonska posnetka oziroma magnetograma pogovorov z Zoranom Jankovićem in Janezom Janšo ter njuna pisna pojasnila na dodatna vprašanja protikorupcijske komisije. Komisija se je z vprašanjem glede dostopa do omenjenih informacij javnega značaja obrnila na oba politika. Zoran Janković je preko svojega odvetnika sporočil, da se z javno objavo teh informacij ne strinja, saj je zoper zaključno poročilo vložil tožbo na upravnem sodišču. KPK je zato dostop do zahtevanih dokumentov, ki se nanašajo na Zorana Jankovića, zavrnila, informacijska pooblaščenka pa medtem obravnava našo pritožbo. Janez Janša se na poziv komisije ni odzval (njene pošte ne prevzema, a mu je bila po preteku roka za prevzem puščena v hišnem predalčniku). Kljub temu je komisija medijem zavrnila dostop tudi do tonskega zapisa pogovora s prvakom SDS. Kot osrednji razlog je navedla, da ta vsebuje podatke, ki se nanašajo na zavezančevo osebnost ter na razmerja in lastnosti drugih posameznikov oziroma oseb, ki niso funkcionarji ali javni uslužbenci in pri razgovoru niso bile prisotne. Tudi ta odločitev komisije je že v postopku pritožbe.

Janševa protislovja in zapletanja

Je pa KPK ugodila naši na zakonu utemeljeni zahtevi, da nam mora posredovati vprašanja, ki jih je komisija po pogovoru z Janšo temu še dodatno pisno zastavila, in prejete odgovore. Ugotovimo lahko, da dokumenta v celoti upravičujeta navedbe komisije v zaključnem poročilu, da Janša v postopku »ni celovito, razumljivo oziroma prepričljivo pojasnil načina pridobitve sredstev ali virov financiranja« oziroma da (takratni) predsednik vlade ni pojasnil, kje in na kakšen način je pridobil razmeroma velike vsote gotovine.

Že sam obseg Janševih odgovorov – pojasnila na 14 zastavljenih vprašanj je strnil na dve tipkani strani, pri čemer so njegovi odgovori pogosto krajši od zastavljenih vprašanj – kaže, da Janša preiskave neodvisnega državnega organa ni vzel posebej resno. Svojim odgovorom tudi ni priložil skoraj nobenega od zahtevanih dokazil. Medtem ko je komisija skoraj pri vsaki točki zaprosila za ustrezna pojasnila in dokaze o viru in načinu pridobitve sredstev (dokazno breme oziroma dolžnost pojasnjevanja izvora premoženja je na zavezancu), je Janša KPK poslal le nekatere kreditne in najemne pogodbe ter nekaj računov in potrdil o plačilu. Prav tako ni izkoristil možnosti, ki mu jo je dala komisija, da bi svoje navedbe podkrepil z dokazili tretjih oseb, ki naj bi po njegovih navedbah zanj poravnale kakšne izdatke.

Tako je na primer na zaprosilo KPK, naj pojasni in predloži dokazila, kje in kako je pridobil sredstva oziroma kako je poplačal svojo polovico 325.000 evrov vrednega stanovanja na Mesarski ulici, komisiji priložil le kreditno pogodbo za 135.000 evrov. Prav tako ni pojasnil finančnega vira in načina pridobitve 48.000 evrov za (do)plačilo hiše v Silovi pri Velenju. Pri odgovarjanju na to vprašanje je sicer priložil kreditno pogodbo, iz katere je, kot je navedel, »razviden prenos hipoteke in poplačilo razlike kupnine v vrednosti 48.000 evrov«. A so člani komisije ugotovili – in po naših informacijah prvaka SDS s svojo ugotovitvijo na pogovoru pred tem tudi seznanili – da je 48.000 evrov kredita ostalo nedotaknjenih na Janševem tekočem računu in da torej ta denar za plačilo kupnine za hišo ni bil porabljen.

Janša se je močno zapletal tudi pri pojasnilih o prodaji oziroma nakupu dveh avtomobilov. Potem ko je v prijavi svojega premoženjskega stanja komisiji najprej navedel trikrat nižjo vrednost, kot je bila cena novega volva xc 70 (kar je kasneje priznal za napako), je pozneje trdil, da je celotni znesek plačal s svojega tekočega računa, oziroma se ni spomnil, da bi uporabil kakšen drugačen način plačila. Toda komisija je ugotovila, da je bilo kar dobrih 28 tisočakov plačanih z gotovino neposredno na blagajni podjetja. V pisnih odgovorih, ki smo jih pridobili, je Janša navedel, da je bil del kupnine plačan z njegovega tekočega računa, del pa »iz maminih prihrankov oziroma kompenzacije moje pomoči staršem pri obnovi hiše«. Dokazil, ki bi potrjevala te njegove navedbe, ni predložil, prav tako tudi ne dokazil, s katerimi bi lahko pojasnil, na kakšen način in s katerimi sredstvi je plačal vsakoletne sklenitve zavarovanj in servisov vozila. Je pa v odgovorih KPK zapisal, da je stari avto volvo x 70 karavan, ki je bil sicer registriran na njegovo prejšnjo partnerico, ob nakupu novega vozila odkupil sin. »Sicer bolj za simbolično ceno cca 6000 evrov, ki jih je plačal v več obrokih tekom naslednjih let oziroma je plačal tekoče stroške novega avtomobila, saj mi je občasno urejal servise in zavarovanja.« Komisija pa je iz uradnih evidenc ugotovila, da je Janševa prejšnja partnerica vozilo »odsvojila leta 2009, vendar kupec ni bil zavezančev sin, ampak tretja oseba«. Janša je sina v zgodbo o plačevanju registracije novega vozila vključil precej pozno; najprej je trdil, da registracijo avtomobila urejata soproga ali njen oče ali kakšen kolega.

Prav tako sta ostala nepojasnjena izvor sredstev in način plačila večine sodnih taks (te so v letih 2008 do 2011 znašale kar 19.852 evrov) ter več potovanj na eksotične destinacije. Čeprav ga je komisija zaprosila, da pojasni vir in način plačila stroškov potovanj in predloži ustrezne izkaze o plačilih (npr. imena turističnih agencij, izpiske s TRR, kopije računov...), je Janša potovanje v Južnoafriško republiko januarja 2010 na primer pojasnil kot »golf aranžma večje skupine, stroški prevoza in nastanitve na osebo v višini stroška letalskega prevoza in 6 nočitev, plačano organizatorju izleta«, finančno konstrukcijo izleta v Dominikansko republiko marca 2009 pa kot »skupinski golf aranžma, plačano organizatorju izleta«... Komisija tudi na osnovi Janševih dodatnih pojasnil (da položnice in druge stroške gospodinjstva večinoma plačuje žena, občasno pa stroške kompenzirajo tudi z njenimi starši) in nekaterih priloženih položnic ni mogla priti do odgovora, iz katerih virov so bili plačani tekoči stroški vzdrževanja Janševih nepremičnin.

Kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja?

KPK po objavi razvpitega zaključnega poročila ni bila deležna le številnih kritik s strani prizadetih politikov, temveč tudi najrazličnejših obtožb o nezakonitosti postopka in kršenju človekovih pravic. Tako je bil predsednik Zbora za republiko in nekdanji ustavni sodnik dr. Lovro Šturm oster: protikorupcijska komisija je kršila svoj lastni zakon, saj osnutka načelnega mnenja udeležencem v postopku ni poslala v vpogled in v odgovor. Ta očitek je bil tudi ena od točk tožb, s katerima sta se Zoran Janković in Janez Janša obrnila na upravno sodišče. Prav tako naj bi komisija kršila ustavno določilo o enakem varstvu pravic, pa pravico do učinkovitega pravnega sredstva... Tožba Zorana Jankovića, ki ga zastopa odvetniška družba Čeferin, je bila še nekoliko obsežnejša kot tožba Janeza Janše (njegov pravni zastopnik je Franci Matoz). Poleg kršenja številnih členov ustave in zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) naj bi komisija posegla celo v Jankovićevo pravico do mirnega uživanja premoženja, ki jo zagotavlja protokol k evropski konvenciji o človekovih pravicah.

A je upravno sodišče (ki je v nasprotju s stališčem KPK presodilo, da je pristojno za odločanje v omenjeni zadevi) ugotovilo, da tožbi Janše in Jankovića nista utemeljeni, in ju zavrnilo. Ugotovilo je, da so bile spoštovane vse v protikorupcijskem zakonu zahtevane postopkovne določbe in da je očitek tožnikov o kršitvi pravice do pravnega sredstva neutemeljen. Janšev pravni zastopnik Franci Matoz je sodbo upravnega sodišča označil za pomanjkljivo in nepravilno, v SDS pa se zatekajo k svojim že znanim ocenam, da od slovenskih sodišč drugačne odločitve ni bilo mogoče pričakovati. Kljub temu nezaupanju v sodstvo pa je nekdanji slovenski premier že vložil pritožbo na vrhovno sodišče. Pritožbo na sodbo upravnega sodišča napoveduje tudi Janković, saj so v njegovi odvetniški družbi Čeferin prepričani, da v obrazložitvi sodbe ni mogoče zaznati prepričljivih argumentov za njen sprejem. Ne izključujejo pa tudi možnosti, da bo njihov klient vložil tožbo pred rednim sodiščem (odvetnik Matoz nam na naša vprašanja o morebitnih Janševih nadaljnjih tožbah ni odgovoril).

Več naših sogovornikov iz vrst pravnih strokovnjakov ocenjuje, da se je upravno sodišče v obeh primerih pravilno odločilo. Tako bi bil profesor na ljubljanski pravni fakulteti in nekdanji generalni sekretar ustavnega sodišča dr. Erik Kerševan presenečen, če bi vrhovno sodišče sodbi razveljavilo. Opozarja pa, da se lahko Janša in Janković, če bo vrhovno sodišče njuni pritožbi zavrnilo, obrneta še na ustavno sodišče. Res pa je, da je to v zadnjem času pri odločanju o tem, katere ustavne pritožbe bo vsebinsko obravnavalo, zelo restriktivno.

Kaj delata policija in davkarija?

Po zaključku nadzora nad premoženjskim stanjem funkcionarjev, ki so (bili) hkrati predsedniki parlamentarnih strank, je KPK zaradi prekrškov pri prijavi premoženjskega stanja zoper Janšo in Jankovića uvedla še hitri postopek o prekršku. Obema je bila izrečena globa, ki pa je nista plačala. Zato je komisija za preprečevanje korupcije pristojnemu sodišču predlagala odreditev uklonilnega zapora. V primeru Zorana Jankovića je sodišče sklep o odreditvi uklonilnega zapora že izdalo, a je ljubljanski župan globo nato le plačal. O predlogu za odreditev uklonilnega zapora zoper Janeza Janšo, ki globe po podatkih komisije do danes še ni plačal, pa sodišče še ni odločilo.

Je pa komisija zoper oba politika podala tudi ovadbo oziroma pridobljene podatke posredovala davčni upravi. Vendar sta bila tako policija kot Durs v odgovorih na naša vprašanja glede morebitnih postopkov skopa. Prvi so potrdili, da se je policija seznanila z ugotovitvami KPK in da skupaj z državnim tožilstvom ugotavlja pogoje za uvedbo predkazenskega postopka. Prav tako pa preučuje uporabnost ugotovitev poročila za predkazenske postopke, ki jih že izvaja. Na Dursu so zgolj navedli, da podatkov o konkretnih davčnih zavezancih (v tem primeru Jankoviću in Janši) in postopkih zaradi varovanja davčne tajnosti ne morejo posredovati. So pa poznavalci dela davčne uprave prepričani, da se bo ta ob več deset tisoč evrih davčno problematičnega premoženja oziroma gotovine nepojasnjenega izvora davčnim postopkom težko izognila. In spominjajo na primer soproge nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja Tatjane Kangler, ki je morala doplačati 57.000 evrov davka, ker ni znala dokazati izvora 154.000 evrov premoženja.

V komisiji za preprečevanje korupcije se zavzemajo tudi za nekatere spremembe zakonodaje, ki bi komisiji omogočile krepitev nadzora nad premoženjem zavezancev v tujini in večji nadzor nad premoženjem njihovih družinskih članov. A je – sodeč po razpoloženju v večini političnih strank – pripravljenost za tovrstne spremembe majhna. Kar potrjuje navedbe predsednika KPK Gorana Klemenčiča v intervjuju za Objektiv pred mesecem dni: »Javni prostor je postal glede integritete in korupcije bolj občutljiv, kar je posledica mnogih dogodkov, predvsem pa, žal, krize. Politika je – vsaj v večinskem delu – bolj občutljiva zgolj na deklarativni ravni, politična in pravna kultura pa sta na psu.«