Nisem človek, da bi lagal ljudem

Al Riyadi je največji klub v srednji Aziji in ima bogato zgodovino. Moram priznati, da sem potreboval kar nekaj časa, preden sem se privadil na tukajšnji slog košarke. Po drugi strani tudi igralci niso bili navajeni na moj, evropski način treniranja. Al Riyadi namreč nikoli ni imel evropskega trenerja. Dobro smo trenirali in po določenem obdobju začeli odlično igrati. Osvojili smo azijski pokal, velik mednarodni turnir v Dubaju, trenutno pa smo pred končnico prvi v državnem prvenstvu in drugouvrščeni ekipi bežimo za tri zmage. V letošnji sezoni smo odigrali že več kot 50 tekem in jih od tega zmagali 46, s čimer smo zadovoljni vsi, še posebno pa navijači, kar je najbolj pomembno.

Ponudbo drugega kluba iz Libanona sem imel že pred dvema letoma. Poleg tega so mi hkrati ponudili tudi vodenje reprezentance, pa se za to na koncu nisem odločil. Kljub temu sem se začel zanimati za libanonsko ligo, pridobil sem kar nekaj informacij in medtem ko sem bil direktor Olimpije, prejel ponudbo Al Riyadija. Ko sem dojel, da se v zmešnjavi pri ljubljanskem klubu ne znajdem, sem se odločil, da sprejmem njihovo ponudbo. Libanon ni daleč od Evrope, kljub temu pa evropski poznavalci košarke nimajo predstave, kaj se tukaj dogaja. Vsaka ekipa ima pravico pripeljati dva tujca, tako da v libanonski ligi nastopa veliko nekdanjih igralcev iz lige NBA. Tudi plače imajo vrhunske, saj na sezono dobijo po 500.000 ali 600.000 ameriških dolarjev.

Je kar na visoki ravni. Kot zanimivost lahko povem, da je vodenje ene od ekip pred kratkim prevzel trener iz Italije. Domači igralci niso ravno vrhunske kakovosti, a bi recimo najboljših dvajset z lahkoto nastopalo v Evropi.

Izredno. Bejrut je eno najlepših mest na svetu. Pred tem sem živel v Atenah, v Italiji, na Hrvaškem, a mi je tu najlepše. Živim pet minut od morja, kar mi izredno ustreza, saj ga imam zelo rad. V devetih mesecih, odkar sem tukaj, je bilo okoli 200 sončnih dni. Klima je fenomenalna, ljudje pa prijazni.

Uradne ponudbe nisem prejel. Bolj je bila to želja navijačev, ki so na spletnem socialnem omrežju Facebook začeli peticijo, da bi postal selektor. V dveh dneh je bilo več kot tisoč podpornikov te ideje. A sem na neki način razložil, da to ni zame. Že samo s klubom imam veliko dela, tako pa bi ga imel še veliko več.

Spremljam in sem skoraj vsak dan v stiku z vodilnimi pri Olimpiji. Že ob odhodu sem dejal, da sem jim še vedno pripravljen pomagati, in všeč mi je, da je stik med nami ostal. Sem pa jezen, ker vidim, da nekateri trenerji kritizirajo delo Olimpije, uprave in vsega, kar se dogaja v klubu. To je nepošteno. Trener, ki vodi drugo moštvo, nima pravice kritizirati in govoriti o Olimpiji. Vsi pa dobro vemo, da je ta isti trener, ki je dolga leta deloval v Olimpiji, ustvaril takšen dolg, da ga klub še danes odplačuje. To je največja katastrofa in sramota. Moral bi se skriti v mišjo luknjo, ne pa govoriti, kako hoče dobro in pomagati, v bistvu pa gleda samo nase. To ni pošteno. Olimpija je naredila odlično potezo, ko je pred sezono pripeljala najboljše iz mlade slovenske reprezentance, ki je bila mimogrede s tistim trenerjem, ki tako rad kritizira, na domačem evropskem prvenstvu samo sedma, kar je zame katastrofa. Z mladim moštvom je v evroligi zbrala več zmag kot Partizan in Cedevita, mastno prodala Arona Baynesa in uspela zmanjšati dolgove na polovico.

To ni nikakršna katastrofa. Je le posledica sistema. Tisti, ki danes največ govorijo in kritizirajo, imajo največ zaslug za to, da Olimpija ni več v evroligi. Klub je leta in leta plačeval dolgove, ki so jih naredili oni, in to v času, ko je bilo na voljo denarja, kolikor si ga hotel. In namesto da bi danes temu klubu pomagali in naredili vse, da bi bilo boljše, kopljejo jarke od zunaj. To me boli. Mesec dni in pol sem bil v Olimpiji kot direktor in dobro videl, kaj se je dogajalo in kaj vse je bilo storjeno v preteklosti. Pa ne govorim samo o eni ali dveh osebah, temveč o vseh, ki so bili v zadnjih šestih in več letih na položajih v klubu in so podpisovali pogodbe z igralci, ki so pred tem igrali za 40.000 evrov, za 400.000 evrov in nato klub tožili prek Fibe. Podpisovale so se pogodbe s trenerji iz mladinskega pogona za 30.000, 40.000 in celo 50.000 evrov na leto. Tudi ti trenerji so nato tožili klub prek Fibe, ker so imeli tako sklenjene pogodbe, da jim je bilo to omogočeno. Velika katastrofa je, da omenjeni ljudje zdaj govorijo in pametujejo o Olimpiji. Naj se nehajo že enkrat ukvarjati z Olimpijo in opravljajo delo v svojih klubih. Nikoli se nisem vtikal v nobenega, ampak zdaj zahtevam, naj ta klub pustijo pri miru. Imam pravico to povedati, saj imam rad Olimpijo, ki ima še vedno ime v Evropi.

Zelo mi je žal, ker mi ni uspelo dokončati zastavljenega dela. Toda enostavno v tisti situaciji nisem mogel nadaljevati. Nisem tak človek, da bi lagal ljudem v obraz in obljubljal nekaj, česar ne morem izpolniti.