Ekonomist Aleš Vahčič z ljubljanske ekonomske fakultete ocenjuje, da bi zmanjšanje plač v javnem sektorju pomagalo zasebnemu sektorju, saj naj bi se prihranjeni denar prelil v gospodarstvo. »Ker lahko Slovenijo iz sedanjega položaja potegne le varčevanje, je jasno, da je treba plače v javnem sektorju zmanjšati. In če vzamemo javnemu sektorju, bo imel tržni sektor več sredstev za višje plače in investicije,« pravi Vahčič, ki je prepričan, da so plače v javnem sektorju precenjene. »Javni uslužbenec ima za iste kvalifikacije višjo plačo, poleg tega pa zagotovljeno službo,« ugotavlja Vahčič.
Naj spomnimo, da znaša po podatkih Statističnega urada RS (Surs) povprečna bruto plača v javnem sektorju 1762 evrov, v zasebnem pa le 1397 evrov. In ob tem opozorimo, da se je od začetka krize v letu 2008 število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za okoli štiri tisoč, medtem ko je v gospodarstvu v istem obdobju upadlo za več kot 80.000.
Nič ni črno-belo
Marko Jaklič z ekonomske fakultete ne deli Vahčičeve teze. »Nič ni črno-belo, vse ima svoje pluse in minuse. Preveč rigorozno varčevanje in panika v javnem sektorju sta povzročila upad potrošnje, ki je med najbolj izrazitimi v Evropi. Tudi tam, kjer so dvignili DDV, se ni tako znižala kot pri nas,« ugotavlja Jaklič. Z Vahčičem se sicer strinja, da so plače v javnem in zasebnem sektorju povezane, vendar pa dvomi, da bi slovensko gospodarstvo prihranek znalo preliti v večjo inovativnost. »V zadnjih desetih, dvajsetih letih je gospodarstvo spodbude in odpustke prenašalo le v plenilstvo,« opozarja Jaklič.
Po njegovi oceni je racionalizacija v javnem sektorju sicer potrebna, ne sme pa iti preko mere. »Proračunske odhodke je treba zniževati, vendar pa se pri tem ne sme pozabiti na prihodkovno stran, kjer je zelo pomembno tudi domače povpraševanje,« pravi Jaklič. Nekoliko višje plače javnih uslužbencev so po njegovem mnenju tudi »korektiv«, ki delodajalcem v zasebnem sektorju preprečuje še večji pritisk na plače.
Tretja pot
Nekdanji minister za razvoj Jože P. Damijan se strinja z obema. »Da ima javni sektor višje plače kot gospodarstvo, je 'narobe svet'. Prav tako je 'narobe svet' dejstvo, da je bil javni sektor namesto delitve usode z gospodarstvom in s tem znižanja plač v času Pahorjeve vlade deležen dviga plač za kar 10 odstotkov,« pravi in opozarja, da je znižanje plač v javnem sektorju nujno že zaradi nižanja javnofinančnih odhodkov pod ciljne 3 odstotke BDP.
Do tega cilja je po njegovih besedah možno priti po več poteh, pri čemer se mu prvi dve možnosti – linearno znižanje plač za denimo 5 odstotkov, oziroma racionalizacija in odpuščanje, ki bi temu ustrezno znižala maso plač, ne zdita najbolj optimalni rešitvi. »Obe metodi imata manjše neto učinke, ker se bodisi zmanjšajo prilivi v proračun zaradi nižjih prispevkov in dohodnin, bodisi se povečajo izdatki za nadomestila za brezposelnost in socialne pomoči. Pri obeh tudi pride do zmanjšanja porabe ter s tem posledično tudi fiskalnih prihodkov,« opozarja Damijan.
Zato zagovarja tretjo možnost, in sicer dogovor s sindikati, po katerem se plače nominalno ne bi zviševale naslednja štiri leta. »Inflacija bi povzročila, da bi se realne plače v štirih letih zmanjšale za 9 do 10 odstotkov, kar bi prineslo podoben ali še boljši učinek od zniževanja plač. Verjetno tudi ne bi bilo tako negativnega učinka na porabo, saj ljudje psihološko drugače reagirajo na znižanje plač, kot pa če plače ostanejo enake,« ocenjuje Damijan, ki bi se, kot pravi, za enak pristop odločil tudi pri pokojninah.
