Če ji uspe, bo Pellegrini ponovil uspeh iz časa, ko je bil pri Villarrealu. Tedaj je v petih letih majhen klub povzdignil v enega najboljših v Španiji (vrhunec je dosegel z drugim mestom), le streljanje enajstmetrovk proti Arsenalu pa ga je ločilo od finala lige prvakov. Čilenec si je pri rumeni podmornici ustvaril ime. Prijela se ga je etiketa idealnega trenerja za nekoliko manjše klube. Pri Villarrealu in sedaj Malagi je lahko uveljavil svoj pogled na nogomet, v katerem ni prostora za muhe zvezdnikov (to prav dobro ve Juan Roman Riquelme), veliko več pa se ga najde za všečno igro, ki pritegne gledalce. Z uspehi pri Villarrealu je posta eden najbolj cenjenih južnoameriških trenerjev v Evropi. S takšnim pedigrejem je dobil priložnost pri madridskem Realu, kjer pa je pogorel, a le na videz. Leta 2009 je prispel na Santiago Bernabeu, ki se je tedaj polnil z zvezdniki na čelu s Cristianom Ronaldom. Pričakovanja so bila ogromna, čas pa neprimeren. Barcelona je bila namreč pod vodstvom Pepa Guardiole nepremagljiva. Zato je kljub številnim dobrim igram in rekordnim 96 točkam v državnem prvenstvu Real doživel nov uspeh, sezono pa spet končal brez lovorike. Pellegrini je občutil, kako pomembno je v nogometu, da je na trenerjevi strani predsednik. Čilenec te sreče ni imel. K Realu je prišel šele kot druga možnost, potem ko je ponudbo zavrnil Arsene Wenger. V Madrid ga je pripeljal tedanji direktor Jorge Valdano, a predsednik Florentino Perez Pellegriniju nikoli ni zares zaupal. Konec je bil zato predvidljiv. Tako se je Pellegrinija (verjetno neupravičeno, predvsem pa nedokazano) oprijel sloves trenerja, ki ni primeren za največje klube. Že sezono zatem je imel Perez precej več potrpežljivosti z Josejem Mourinhem.
Pri Malagi je bila sprva mišljeno, da bo gradbeni inženir iz Santiaga po svojih željah oblikoval kup denarja, ki ga je tedaj v klub vlagal katarski lastnik, a se je nato zataknilo. Denarni vir je usahnil, Pellegrini pa je nadaljeval s preverjenim načinom dela in uspel. Zato naj bi si ga želeli pri Manchester Cityju in Chelseaju. A ob tem se poraja tudi vprašanje, kdaj bo postal selektor Čila. V domovini ni pustil tako močnega pečata kot v Španiji, Čile pa verjetno še nikoli ni imel toliko vrhunskih nogometašev, kot jih ima sedaj. Nekateri so imeli v preteklosti težave z upoštevanjem pravil v reprezentanci, zato je mogoče sklepati, da potrebujejo le nekoga, ki jih bo naučil discipline. Kdo bi bil bolj primeren za to kot Manuel Pellegrini?
