V zadnjih dneh je bilo prelitega veliko črnila glede Igokee, ki si kljub prvemu mestu po rednem delu lige ABA ni zagotovila mesta v evroligi. Kaj so razlogi?

Letos se je sistem uvrščanja v evroligo spremenil. Zaradi slabših rezultatov moštev iz jadranskega tekmovanja se prek lige ABA v najelitnejše evropsko tekmovanje neposredno uvrstita dve moštvi, tretje pa mora v kvalifikacije. Tako so dobili vsi klubi možnost, da se prebijejo v evroligo, kar je po športni plati pošteno. Odprt boj je bil za ligo ABA koristen, saj je bila letos zelo izenačena, a to ni rešilo problema ekonomske šibkosti klubov v naši regiji. V pravilniku evrolige je ob tabeli, ki določa, koliko predstavnikov ima posamezna država, klavzula, ki pravi, da sta v ligi ABA to prvak in drugouvrščeni. Do dvoumnosti je prišlo zaradi različnega tolmačenja, katero je drugouvrščeno moštvo – ali je kriterij redni del tekmovanja ali zaključni turnir. Teoretično pa je Igokea v vsakem primeru v evroligi. Če ne direktno, pa v kvalifikacijah. Če izgubi polfinale proti Partizanu, gre v kvalifikacije. Po zaključnem turnirju pa se bo lahko pogajala z ECA (Euroleague Commercial Assets, op. p.).

Toda verjetno razumete ogorčenost Igokee in drugih klubov?

Povsem razumem. Te napake se nismo zavedali. Če bi vedeli, da si stvari različno razlagamo, bi jih prej uredili. To je prvič po 12 letih, da se je zgodila kakšna napaka. Prihodnje leto bomo pravila prilagodili in morda uvedli končnico, zato je nadaljevanje sistema z zaključnim turnirjem četverice pod velikim vprašanjem. Zaradi odnosov z državnimi ligami vedno določimo datum, ko se tekmovanje zaključi, da se lahko začnejo državna prvenstva. Z morebitno končnico bi se stvari zavlekle, zato bo treba iskati kompromis.

Ali Igokea pogojev za B-licenco ne izpolnjuje samo zaradi dvorane?

Dvorana v Laktaših je nova, lepa in prostorna, vendar ne povsem izkoriščena. Z dodatnimi tribunami bi bila težava hitro rešena. V bližini je letališče, ki ima čarterske povezave. Za klube, ki letijo z redno linijo, bi bila manjša težava. Ne vem, kako bi jo rešili. Morda bi pristali v Zagrebu, ki je na primer od Aleksandrovca oddaljen 160 kilometrov. V bistvu je težava zgolj dvorana.

Kaj bi se dogodilo v primeru, da bi Szolnoki Olaj, ki je z ligo ABA podpisal triletno pogodbo, zasedel zadnje mesto in posledično izpadel iz tekmovanja?

Tak scenarij je bil predviden. Če bi Szolnoki zasedel zadnje mesto, bi izpadel, s kom pa sklenemo nov »wild card«, je druga zgodba. Ne bi pa nihče izpadel namesto Szolnoka, ki bi po vsej verjetnosti znova prejel povabilo. Klub je izredno korektno izpolnil vse dogovore in igral kar solidno, posebno v drugem delu sezone. Enako kot MZT Skopje. Za oba novinca smo se bali, da bosta na repu, a je na koncu izpadlo kar solidno.

Nekaj zmede je bilo tudi okoli šestega mesta. Ali to še pelje v EuroCup?

Peto mesto zagotovo pelje, šesto pa je odvisno od tega, ali bomo prejeli »wild card« ali ne. Do sedaj smo ga še vedno, ni pa to zagotovo. Je pa povabilo vezano na klub in je položaj na lestvici le eden od kriterijev. Če je klub, ki je končal ligo ABA na šestem mestu, za ECA nezanimiv, ga lahko podeli drugemu. Logika evropske košarke se nagiba k profesionalizmu. Bistveno vprašanje je, kaj klubi, ki pridejo v tekmovanje, prinesejo. To je osnovni kriterij. Na ravni EuroCupa so bili klubi iz lige ABA vedno dodana vrednost. Pomembno je, da klubi, ki nastopajo v EuroCupu in evroligi, dobro predstavljajo ligo ABA, saj s tem skrbijo za naš ugled in morebitna dodatna mesta v tekmovanju.

Kako visoko kotira Olimpija za morebitno posebno povabilo?

Glede na tekmovalni vidik je pred Olimpijo Cedevita in tudi MZT Skopje. So pa tudi nekateri drugi pogoji. Recimo finančna situacija.

Ima pa Olimpija vseeno tradicijo dolgoletnega nastopanja v evroligi in je še vedno magnet za gledalce tudi v tujini.

Liga ABA bo dobila samo eno posebno povabilo v EuroCup, če ga sploh bo. Težko bo iti mimo Cedevite, ki je letos tudi igrala v evroligi in ima urejene finance. Lokalno gledano je za nas Olimpija velik klub, kot je Žalgiris za Litovce, Partizan za Srbe... Če pa gledamo skozi oči recimo Barcelone, je to drugače. Veliki klubi bi najraje tekmovali sami s seboj – CSKA, Panathinaikos, Olympiacos, Maccabi... Bo pa morala evroliga omejiti neomejeno moč denarja. Liga NBA ta problem rešuje s salary cap in naborom.

Vseeno pa ima Olimpija zaradi novega sistema že prihodnje leto možnost, da se vrne v evroligo.

Biti v ligi ABA med prvimi tremi ni kar tako. Z boljšo strokovnostjo in znanjem se da tudi z majhnim denarjem kolikor toliko konkurirati. A je to vse težje in težje. Je pa bazen talentov, ki ga imata recimo Partizan ali Crvena zvezda, bistveno večji, kar mora Olimpija potem nadoknaditi s tujci. Letos so nekaj mladih pripeljali, a ne dovolj. Največji problem je iz talenta narediti vrhunskega igralca. Ob tem pa še dosegati soliden rezultat. Zame je bil v tem pogledu zares najboljši Zmago Sagadin, saj se je pri njem veliko talentiranih igralcev čez sezono dvigalo in postalo vrhunskih. Naša ekipa je bila na koncu sezone po grobi oceni dvajset odstotkov več vredna kot na začetku. Na koncu smo imeli višek igralcev, na začetku pa smo se spraševali, kdo bo igral. Ta recept je funkcioniral. A je bil na nas po dobrih rezultatih tak pritisk, da je bilo vse težje dobiti talente. Čim smo se mi za nekoga zanimali, mu je cena enormno poskočila. Drugi klubi so bili na nas izredno pozorni in so nam skušali speljati tiste, ki so nam bili zanimivi. Talenta je treba razvijati in vzgajati. Mi smo z vsakim imeli načrt od treh do petih ali šestih let. Nato pa smo imeli v rokah možnost, da rečemo: »Ta fant pa je zrel za odhod v Evropo ali ligo NBA.« Tisti, ki so šli v velike klube, so šli igrat, ne se učit. Da se v velikem klubu učiš, je res tvegano. Nikola Mirotić je velika izjema, da je v Realu uspel.

Bi morali nekdanji igralci, ki so vrsto let igrali pri Olimpiji, dobiti kakšno vlogo v klubu?

Težko bi rekel. Vsak ima svoje talente. Če si bil dober igralec, še ni nujno, da boš dober trener ali direktor. Je pa res, da trener, ki je bil dober igralec, bistveno bolje čuti igro. Trenerji, ki niso bili na vrhunski igralski ravni, pa so nasprotno boljši, saj se bolj poglobijo v stroko. Idealna pa je kombinacija obojega.

Kaj je po vašem rešitev za Olimpijo?

Ambicije morajo ostati visoke, vendar morajo biti take, da jim strokovna javnost verjame. Vsi vedno govorijo samo o evroligi. Že pred časom sem dejal, da pojdimo raje v EuroCup, pa ga dajmo osvojiti. To je velika ambicija. Saj smo ga v Lozani leta 1994 že osvojili, pa smo bili vsi presrečni. Ključ je v direktorju. Ni slučajno, da je najbolj plačan v podjetjih generalni direktor oziroma predsednik uprave. Ne more in ne sme biti drugače. V športu pa so igralci zvezde, a je še vedno vse odvisno od direktorja, ki poveže politiko, gospodarstvo, stroko in prepriča javnost ter pripelje gledalce v dvorano.

Kako gledate na primer Bena Udriha in reprezentance?

Beno ima svoje težave. Ni slučajno, da potrebuje počitnice v juliju. Vsi igralci rabijo vsako drugo ali tretjo sezono počitek, da se regenerirajo. Problem reprezentance je nor urnik, predvsem za igralca, ki igra po cele tekme. V predtekmovalnem delu evropskega prvenstva je pet tekem v šestih dneh. To mora biti slučaj, da se ne poškoduješ. Bistveno večja verjetnost je, da se poškoduješ, kot da se ne. Drugo pa je, če imaš širok nabor in lahko vsakemu igralcu nameniš po 20 ali 25 minut. Danes je Benu lažje, saj ima 30 let in lahko reče, kar bo, pa bo. Sicer sedaj pri Orlandu, ki ne bo v končnici, igra manj, tako da bi imel pred reprezentančno akcijo dovolj časa, da se regenerira. Ne gre ga kar tako obsojati in govoriti, da on pa ni Slovenec. To so neumnosti. Vsak igralec lahko igra, če je le zdrav, ne pa da se v glavi boji za kariero.

Tudi Erazem se v letošnji sezoni ubada s precej poškodbami. Bi se lahko pripetilo, da bi bil vprašljiv za evropsko prvenstvo?

Koleno, stopalo, tetiva... Pa saj imajo vsi bolečine in težave, a ga letos koleno res muči. Pred evropskim prvenstvom v Litvi se je poskušal umakniti in sanirati poškodbo, pa ni šlo. Letos se tudi po minutaži vidi, da ni na enaki ravni kot lani. Želja pa je pri njem ogromna. Zelo težko izpusti kakšen trening, kaj šele tekmo. V desetih letih ne vem, če je izpustil deset tekem. Če se le da, vedno igra, saj verjame v filozofijo, da kadar malo popustiš, se zelo težko vrneš. Igral je tudi že z zlomljenimi rebri in plastično opornico. Bilo je nevarno, da mu rebra prebijejo pljuča, pa je vseeno nastopil. Če bo le mogel, bo igral. Jasno pa je, da mora sanirati poškodbe, saj ima z Barcelono še dveletno pogodbo, poleg tega pa ima možnost tudi za odhod v ligo NBA. Oba z Domnom si želita igrati za reprezentanco, le zdravje jima mora služiti.