Iz kabineta predsednika Giorgia Napolitana so nato sporočili, da bo danes zjutraj nadaljeval posvete s političnimi strankami in se nato odločil, kako naprej. Za sestavo trdne vlade bi morale skupen jezik najti tri največje stranke, a takšna kombinacija zaradi zavračanja sodelovanja očitno ne obstaja.
Ena od možnosti je tudi, da Napolitano imenuje tehničnega mandatarja. Takšnega ima Italija že sedaj – Mario Monti je vodenje vlade po padcu Berlusconija prevzel leta 2011 kot veliki up za rešitev italijanske krize. Takrat ga je podpiralo 70 odstotkov Italijanov. Toda njegovi varčevalni ukrepi so bili potem tarča hudih kritik domače javnosti, za povrh pa z njimi ni izpolnil obljube o uravnoteženju proračuna, saj bo letošnji minus znašal 2,9 odstotka BDP. Ko je Berlusconi decembra lani Montijevi tehnični vladi odrekel podporo, so sledile volitve, na katerih je Monti s svojo novo stranko pobral le deset odstotkov glasov in v teh dneh pomenljivo izjavil, da komaj čaka, da ga razrešijo dolžnosti. Za povrh je v teh dneh odstopil še zunanji minister Giulio Terzi, tako da je možnost nove Montijeve vlade pičla.
Prihajajo še predsedniške volitve
Tehnični mandatar bi bil lahko tudi kdo drug. Vendar pa razmere dodatno zapleta dejstvo, da se Napolitanu maja izteče sedemletni mandat in da morajo torej v parlamentu sredi aprila izbrati novega predsednika, ki ga v Italiji ne volijo neposredno. Napolitano je pri svojih 87 letih že izključil možnost, da bi pristal na podaljšanje mandata ali da bi celo dobil drugega, kar je možno, a se še nikoli ni zgodilo. Napolitanov odhod s položaja bi bil težava za morebitno novo tehnično vlado. Če bi za njo stal sedanji izredno izkušeni in priljubljeni predsednik, bi ji to dvigalo legitimnost (v Italiji imajo za takšne vlade izraz »predsednikova vlada«). Ker pa bo na predsedniškem stolčku nov človek z gotovo manj izkušnjami od Napolitana, ki bo takšno tehnično vlado za povrh še podedoval in ne imenoval sam, bi ji to po ocenah analitikov že na začetku vzelo veliko kapitala.
Tudi volitve novega predsednika bodo izziv. Volijo ga poslanci obeh domov parlamenta in predstavniki regij, sprva pa je potrebna dvotretjinska večina. Brez novega predsednika niti ne bo mogoče razpustiti parlamenta, če bi se odločili za nove volitve, saj aktualni predsednik tega po ustavi v zadnjih mesecih mandata ne sme storiti.
Volitve bi bile verjetno junija. Vendar je vprašanje, ali bi razbistrile položaj, obenem bi se nadaljevanje negotovosti še naprej odražalo na finančnih trgih. Medtem ko so evropske borze včeraj večinoma beležile rast, je italijanska padla za pet odstotkov, zahtevana donosnost na državne obveznice pa se je dvignila.
Mogoče je tudi, da Napolitano podeli mandatarstvo še kateremu strankarskemu veljaku, vendar pa po polomu Bersanija ni pravega upanja za uspeh.
Grillo ni popustil in je rekel ne
Da Bersanija čaka težka naloga, je bilo znano ves čas. Njegova koalicija je sicer na volitvah konec februarja osvojila večino v poslanski zbornici, ne pa tudi v senatu, ki ima v dvodomnem italijanskem parlamentu prav tako široke pristojnosti. V sredo je Bersaniju ob pogovorih za sestavo vlade celo ušla izjava, da »bi le duševno bolna oseba lahko imela gorečo željo vladati v tem trenutku«, a je brž dodal, da se je sam pripravljen žrtvovati, če bodo tudi drugi prevzeli odgovornost.
To se ni zgodilo. Bersani je najbolj računal na novoustanovljeno Gibanje petih zvezdic komika Beppeja Grilla, ki je na volitvah pretreslo politični prostor in postalo tretja najmočnejša stranka s pobranimi 25 odstotki glasov. Grillo je držal predvolilno obljubo, da z obstoječimi političnimi garniturami ne gre v koalicijo niti v polovično zavezništvo. Bersani je namreč upal, da bi se z njim lahko dogovorili vsaj za podporo ključnim institucionalnim in političnim reformam. Po drugi strani je Bersani zavrnil sodelovanje z desnosredinskim blokom Silvija Berlusconija, torej veliko koalicijo prvo- in drugouvrščene stranke, ki bi po mnenju slednjega edina lahko učinkovito vladala. ba, agencije
