O vplivu televizije na psihosocialni razvoj otrok je bilo v preteklosti opravljenih nešteto raziskav s prav toliko različnimi rezultati. Eden prvih očitkov, ki jih je televizija doživela, je bil, da povzroča agresivno vedenje. Deček je v risanki videl, kako maček udari miška s kladivom po glavi, ki se splošči, nato pa napihne nazaj, pa se je odločil, da bo podobno stvar preizkusil na svoji sestrici. Krivec? Televizija. Sledile so raziskave, ki so nasprotno dokazale, da mora otrok v sebi nositi gensko predispozicijo, da sploh lahko postane agresiven. Američani že leta priporočajo, da se gledanje televizije otrokom zmanjša na minimum, vsekakor pa naj ne presega dveh ur na dan. V nasprotnem primeru pričakujte, da bo otrok pokazal vedenjsko motnjo ali vsaj neprimerno vedenje. Spet nasprotno se pojavlja vse več raziskav, ki zbijajo temelje temu grešnemu kozlu za vedenjske težave otrok zadnjega četrt stoletja.
Parcialne raziskave
Najnovejšo raziskavo, ki je dvignila prah, je opravil angleški koncil za medicinske raziskave (MRC). Ure in ure, ki jih vse več otrok preživi pred zasloni raznih vrst, od televizije do računalnika, tablic in pametnih telefonov, niso odgovorne za vedenjske motnje pri otrocih, niti ne vplivajo na socialni razvoj otrok, so pred dnevi razkrili angleški strokovnjaki. Preučili so več kot 11.000 osnovnošolcev in njihov socialni razvoj ter ugotovili, da televizija ni gojilnica slabih vedenjskih navad. »Povezovanje socialnih motenj s televizijo je napačno,« meni dr. Alison Parkes, vodja MRC. »Našli nismo nobenega vpliva televizije na behavioristične in socialne probleme ter le minimalne vplive na manjše težave v vedenju, kot je denimo občasno pretepanje ali laganje. To predvsem pomeni, da samo omejevanje časa, ki ga otrok preživi pred televizijo, ne bo izboljšalo njegovega vedenja ali njegove psihološke prilagoditve.«
Slovenska strokovnjakinja za področje medijev in tudi njihovega vpliva na otroke dr. Karmen Erjavec pove, da je bilo takih parcialnih raziskav opravljenih že veliko in vsakokrat so pritegnile veliko medijske pozornosti. »Težava teh raziskav je, da ne vključijo vseh ključnih spremenljivk, zato njihovi rezultati predstavljajo poenostavljeno povezavo med medijsko izpostavljenostjo in neprimernim vedenjem.« Resnica je torej nekje vmes. Kaj torej verjeti in kako ravnati v času, ko je svet prepreden z mediji? Si predstavljate, da otroku povsem prepoveste gledanje televizije, da bi s tem pripomogli k njegovemu socialnemu razvoju? Desetletnik pride v šolo, kjer se vsi pogovarjajo o transformerjih, on pa nima pojma, o čem govorijo. Ste res pripomogli k njegovi socializaciji ali ste storili ravno obrnjeno?
Otroci se ne zavedajo, da jih vsa medijska kultura vzgaja in izobražuje tudi prikrito, na nezavedni ravni, torej potrebujejo vzgojo, ki jih bo naučila kritičnega spremljanja televizije in jim bo razložila, kako lahko ta nanje vpliva podzavestno. »Ker živimo v informacijski družbi, zasičeni z mediji, se zavzemamo za medijsko opismenjevanje. Otroka lahko s tem pripravimo na življenje v sodobni družbi, zagotovo pa tega ne storimo s prepovedjo rabe medijev,« razloži Erjavčeva.
Dolgoročni vpliv
Komunikološka in medijska stroka je danes soglasna – mediji vplivajo na nas močno in dolgoročno, kakšen pa je ta vpliv, je odvisno od različnih dejavnikov, od medijske vsebine do osebne značilnosti, socialnih in kontekstualnih dejavnikov. Kar potrebujemo, je kritična vzgoja za medije, v čemer pa Slovenija precej zaostaja. »V Veliki Britaniji, skandinavskih državah, Kanadi in Avstraliji se učijo medijske pismenosti pri pouku maternega jezika, še bolj pomembno je medijsko opismenjevanje v predšolski vzgoji, ki je po naših raziskavah v Sloveniji izjemno slabo,« pove Erjavčeva in sklene, da če smo otrokom že kupili medije, ki jih uporabljajo, potem moramo tudi poskrbeti, da bodo medijsko pismeni. Doma bi starši morali torej biti zgled medijsko pismene osebe, ki ima dostop do medijev, a jih zna kritično analizirati, ocenjevati vsebino in jo tudi ustvarjati.
