Po številnih sestankih z vpletenimi, po usklajevanju zakonodaje in pravilnikov z informacijskim pooblaščencem in pripravljanju informacijskega sistema je italijanski davčni »veliki brat« pripravljen na lov za utajevalci davkov. Italijanska davčna agencija ima od tega tedna tudi v praksi dostop do podatkov na transakcijskih računih bančnih komitentov, ki ga doslej ni imela in ki ji bo olajšal odkrivanje utajevalcev. Vsaj tako računa prvi davkar v državi Attilio Befera, ki je v ponedeljek podpisal še zadnje potrebne pravilnike.
Finančni bazen za črpanje potencialnih novih davkov je v naši zahodni sosedi vsekakor obsežen. Ocene o deležu sive ekonomije italijanske centralne banke, evropske komisije in različnih italijanskih ekonomistov, ki se ukvarjajo z vprašanjem sive ekonomije ter davčnih utaj, se gibljejo vse od 18 pa tja do 28 ali še celo več odstotkov letnega bruto domačega proizvoda (BDP) države. To Italijo med razvitimi državami uvršča v sam vrh po deležu nepobranih davkov. Natančnih ocen ni, a če bi Italija na leto obdavčila vso sivo in črno ekonomijo – po ocenah italijanske centralne banke je zgolj nezakonite ekonomije za okoli deset odstotkov BDP –, bi lahko svoj več kot 2000-milijardni javni dolg odplačala v le nekaj več kot desetih letih.
Befera se nadeja uspešnejšega lova na utajevalce davkov zaradi razširjenih pristojnosti davčnih inšpektorjev. Če so doslej lahko poslovanje na transakcijskih računih »sumljivih« komitentov preverjali šele, ko so uvedli uradni postopek – utajevalcem davkov so morali torej priti na sled mimo bančnih računov –, bodo po novem morale banke davčni agenciji redno letno poročati o poslovanju vseh svojih komitentov. Davčni inšpektorji bodo tako imeli sistematiziran dostop do podatkov na enem mestu, računalniški sistem pa jih bo opozarjal na »sumljive« komitente, torej na takšne, kjer bodo odhodki znatno presegali prihodke. Poročanje sicer ne bo zajemalo le banke, ampak bodo o poslovanju svojih strank davčno agencijo morale obveščati tudi italijanska pošta, pokojninski skladi, investicijske družbe, hranilnice ter vsi drugi finančni posredniki. Za leto 2012 bodo finančne inštitucije morale podatke posredovati do konca letošnjega aprila, nato pa do konca marca za vsako preteklo leto.
Velika neznanka seveda je, koliko dodatnih davkov bo davčnim inšpektorjem uspelo odmeriti in izterjati. O tem si ne upa ugibati nihče. Dosedanji boj proti utaji davkov (z davčnimi amnestijami ga je pravzaprav začel premier Silvio Berlusconi) je na leto prinesel največ 14 milijard evrov, lani zaradi krize okoli 12 milijard evrov. Seveda so po drugi strani davčne amnestije Italijanom, ki so svoje nezakonito pridobljeno premoženje skrivali v tujini, omogočile, da so milijarde evrov vrnili v državo brez sankcij. Berlusconijeve davčne amnestije so zato predmet ostrih polemik med desnico in levico, na davčni agenciji pa obljubljajo, da bodo storili vse, da bo davčni »veliki brat« imel vpogled tudi v transakcijske račune, na katerih se skriva denar iz davčnih amnestij in ki za zdaj zaradi tako imenovanega davčnega ščita niso del sistema.
