Ko slovenski dres postane breme

Maljković: Udrih mi je dal besedo

Še posebno zanimiva je zgodba Bena Udriha. Ko je govor o reprezentanci, je Savinjčan vedno poln izgovorov. V konfliktu se je pred leti znašel s selektorjem Memijem Bečirovićem, ko je zahteval večjo vlogo v ekipi, napetosti pa so se dogajale tudi pod vodstvom Jureta Zdovca. Marsikateri zanesljivi viri imajo z Udrihom slabe izkušnje, a svojih zgodb še niso pripravljeni deliti z javnostjo, ker je zadeva po njihovem prevroča. Najbrž ni naključje, da se okoli Udriha krešejo iskre tudi pol leta pred začetkom evropskega prvenstva na domačih tleh, kjer bo imela sedanja generacija eno zadnjih možnosti poseči po odličju. Košarkarska zveza je konec januarja po sestanku z Benom Udrihom v Milwaukeeju pompozno naznanila, da se je 30-letnik iz Šempetra pri Celju pripravljen vrniti v reprezentanco, a je Udrih tovrstno teorijo že tri tedne kasneje postavil pod velik vprašaj.

»Če ne bom imel pogodbe za prihodnjo sezono, me ne bo. Vseeno še malce dvomim o reprezentanci, saj se tega, kar se mi je zgodilo v preteklosti, ne da kar tako pozabiti,« je dejal, še bolj pa razburkal z izjavo za floridski časnik Orlando Sentinel, ki je poročal, da Udrih zagotovo ne bo nastopil za Slovenijo. »Nisem več star 19 let. Zdaj imam ženo. Čas je za družino,« je ameriški novinar citiral Udriha. KZS je kmalu zatem replicirala na prispevek in hitela pojasnjevati, da je bila izjava napačno interpretirana, čeprav novinar zatrjuje, da si intervjuja ni izmislil. Kot smo izvedeli, izjav ni posnel na diktafon, pač pa si jih je le napisal na papir. Saga okoli Udriha zagotovo še nekaj časa ne bo dobila epiloga. To dajejo slutiti nenavadne poteze funkcionarjev na košarkarski zvezi, ki se obnašajo, kot bi skrivali ključne podrobnosti. Ko smo želeli prek njihove PR-službe za mnenje vprašati zdajšnjega selektorja Božidarja Maljkovića, so odgovorili, da srbski strokovnjak o primeru Udrih ne bo več javno govoril. Nadalje so razlagali, da je Maljković te dni na dopustu z družino in ni dosegljiv za nikogar, niti za košarkarsko zvezo ne. Zanimivo, da se je Dnevniku javil že v prvem poskusu.

Kot vedno je o kultu reprezentance govoril na podlagi več kot štiridesetletnih izkušenj delovanja v košarki. »Resnično ne poznam niti enega primera, da bi igralec zavračal reprezentanco v daljšem obdobju. Vsak pameten športnik si želi igranja za svojo državo. Saj poznate napev o Dejanu Bodirogi, ki pravi, da je v Srbiji kot bog. No, tudi Bodiroga je denimo manjkal na evropskem prvenstvu na Švedskem 2003, ker se je takrat poročil in okreval po poškodbi. Iz tega nihče v Srbiji ni delal drame. Podoben primer imajo Španci s Paujem Gasolom. To so igralci, ki v desetih letih manjkajo enkrat,« je bil zgovoren Božidar Maljković in še enkrat pojasnil, da Udriha pričakuje na naslednjem zboru reprezentance, ker mu je ob zadnjem snidenju dal besedo. Če bo Udrih res prišel, je veliko vprašanje, kako ga bo slačilnica sprejela glede na pretekle izkušnje. Maljković o tem ne želi ugibati, ga pa moti, da »skupina slovenskih novinarjev iz različnih razlogov več pozornosti posveča tistim igralcem, ki jih ni, kot tistim, ki so že več let predani reprezentanci«.

Sagadin: Ob osamosvojitvi večji zanos

Kdaj se je v košarkarski izbrani vrsti sploh začel izgubljati nacionalni motiv? Vprašali smo prekaljenega trenerja Zmaga Sagadina, ki je po osamosvojitvi opravljal selektorsko funkcijo. »V tistih časih je bil zagon razumljivo velik, saj smo krenili z začetka. Čutila se je ogromna pripadnost novonastali državi, zato ni bilo nikakršnih težav, a ne smemo pozabiti, da so bile takratne razmere bistveno drugačne kot danes. Slovenija je imela tedaj drugoligaške igralce brez izkušenj v ligi NBA in evroligi. Kasneje se je to spremenilo, začeli smo proizvajati kakovostnejše košarkarje, ki so odigrali od 70 do 80 tekem na leto. Nekateri so imeli le mesec dni časa za počitek, zato je začela nacionalna pripadnost pričakovano usihati,« se spominja Sagadin, danes trener domžalskega Heliosa.

Najtrofejnejši košarkarski strateg pri nas že desetletje opozarja, da bi morala Fiba spremeniti urnik velikih tekmovanj. »Vsako tretje leto bi morali dati igralcem prosto. S tem bi bila zagnanost večja, tako pa imamo vsako leto ali svetovno ali evropsko prvenstvo,« je dejal Zmago Sagadin. Da se ne bi dogajale napetosti in večne dileme, kdo bo nosil reprezentančni dres in kdo ne, predlaga uvedbo dogovora – lahko tudi prek pogodbe – med igralcem in zvezo za določen ciklus. »Verjetno bi tovrstne zaplete s tovrstnim ukrepom zmanjšali na minimum. Res je, da ne moreš nikogar prisiliti, da bo igral, lahko pa se pisno dogovoriš. Moramo vedeti, da v nobeni državi ne igrajo vsi najboljši košarkarji. No, v zadnjem obdobju so bili še najbolj popolni Španci, kjer se je čutila izjemna medsebojna povezanost med vrhunsko generacijo igralcev, a prepričan sem, da se bodo tudi oni kmalu začeli srečevati z odpovedmi,« je še dodal Sagadin.

Zahović: Ni kriv športnik, ampak sistem

V drugih športnih panogah pri nas skorajda ne najdemo primerov, ko igralci iz leta v leto ne bi želeli nastopati za Slovenijo. Še najbolj burno je bilo nekdaj v hokeju na ledu, a to zgolj zaradi neurejenosti krovne organizacije pod vodstvom struje blizu vplivnega Ernesta Aljančiča. Po inavguraciji selektorja Matjaža Kopitarja decembra 2010 se je kult hokejske reprezentance vztrajno izboljševal. Prav gotovo še nikdar ni bil na tako visoki ravni kot v tem trenutku, kar dokazuje nedavna senzacionalna uvrstitev risov na olimpijske igre v Soči prihodnjo zimo. Januarja letos so izjemno pripadnost do dresa pokazali rokometaši, ki so na svetovnem prvenstvu osvojili četrto mesto, prav posebno zgodbo pa je z uvrstitvama tako na evropsko kot svetovno prvenstvo na prelomu tisočletja spletel zlati nogometni rod.

Največji zvezdnik takratne nogometne generacije Zlatko Zahović iz izkušenj govori, da je gradnja kulta reprezentance dolgotrajen proces, ki so ga v Sloveniji ustvarili »z izjemno pripadnostjo igralcev, strokovnega moštva in vodilnih na zvezi«. »Z igrami smo se približali ljudem, ki so se poistovetili z nami. Pri nogometu je praviloma lažje zgraditi kult reprezentance, pogoj za to pa je seveda uspeh. Tudi če nekoga ne zanima nogomet, ob velikih dosežkih avtomatsko postane navijač,« je povedal najboljši strelec v zgodovini nogometne izbrane vrste. Na vprašanje, zakaj športniki zavračajo reprezentančni dres, je podal zanimivo mišljenje. »Športniki nikdar niso krivi. Problem je vselej drugje. Če je okolica prilagojena uspehu in se športnik počuti zaželenega, dobrodošlega, navsezadnje tudi pomembnega, se bo vabilu z veseljem odzval. Najlažje bi bilo obsojati športnika, a to je resnično skrivanje pred dejanskimi problemi. Ko se odpovedi vrstijo ena za drugo, se prižgejo vsi alarmi. To je znak neurejenosti sistema. Grb in himna sta vedno vodilo, ki pride v srca ljudskih množic. Če tega ni, se je treba pošteno zamisliti,« je preudarno sklenil Zahović.