Recept za slovensko dobro slabo banko

Slaba banka naj ne služi »prestrukturiranju podjetij«

Ključno vprašanje, ob katerem vedno znova zastanemo, je, po kakšnih vrednostih bodo banke prenašale svoje slabe kreditne terjatve na DUTB. Uredba o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank uvaja koncept t.i. dolgoročne ekonomske vrednosti sredstva, kateremu metodološko ni kaj očitati. Vendar pa, upoštevajoč standarde o oblikovanju kreditnih rezervacij na kreditih dolžnikov D in E bonitete (verjetnost nevračila dolga je enaka 100 odstotkov) ter konservativna stališča revizorjev in Banke Slovenije glede izkazovanja poštene vrednosti bančnih kreditnih terjatev, trdim, da ob predpostavki »stabilnega finančnega sistema, potem ko se zaključijo krizni pogoji, prevladujoči v času sprejema uredbe«, dobršen del neto kreditnih terjatev dolžnikov D in E bonitete v knjigah bank vrednostno odseva tudi dolgoročno ekonomsko vrednost kreditne terjatve, torej kupoprodajno vrednost med banko in DUTB. Predpostavljam namreč, da smo vsaj v NLB v minulih treh letih preko kreditnih rezervacij v kapital prenesli pričakovane izgube iz kreditnih terjatev dolžnikov D in E bonitete, torej iz najslabših kreditnih terjatev. Ekonomsko bi to lahko pomenilo, da bo potreba po dokapitalizaciji NLB iz naslova prenosa kreditnih terjatev današnjih dolžnikov D in E bonitete minimalna ali celo nikakršna, saj so pričakovane izgube že šle skozi izkaze poslovnega izida banke v kapital banke. Prenosi tovrstnih terjatev na DUTB bi torej morali blagodejno vplivati na kapitalsko ustreznost banke, saj jih banka ne bi smela odtujevati pod neto vrednostjo v svojih knjigah.

Glavno tveganje z vidika predpostavk pri merjenju dolgoročne ekonomske vrednosti sredstev tako ostaja na tistih materialno pomembnih dolžnikih, ki so dandanes še vedno pretežno t.i. delujoči dolžniki, to so predvsem tisti, ki imajo v bankah status kritičnih komitentov po EWS (Early Warning System) ali komitentov s statusom intenzivne obravnave (Intensive Care). Z vidika kreditne kvalitete govorimo torej o zelo širokem spektru dolžnikov bonitete C (verjetnost nevračila dolga oziroma PD se giblje od 8,14 do 100 odstotkov).

V Sloveniji je dokaj nehvaležno opredeljevati verjetnost nevračila dolga na ravni posamične kreditne terjatve oziroma dolžnika, saj še nimamo podatkovnih podlag v statistično merodajnih in dovolj dolgih časovnih serijah za podjetja in gospodarske panoge. Hkrati pa bi slabšanje bonitete slovenskega gospodarstva v zadnjih treh letih in upoštevanje te dinamike v prihodnosti lahko preveč znižalo dolgoročno ekonomsko vrednost kreditnih terjatev bank vis-a-vis neto vrednostim taistih kreditnih terjatev v bilancah bank. To je srž problema za banke, za nedržavne lastnike bank in konec koncev za garanta Republiko Slovenijo, ki bo zagotavljala tudi nov kapital za banke v težavah. Kreditne terjatve do delujočih podjetij po mojem mnenju ne bi smele biti predmet prenosa na slabo banko. Intenzivna obravnava podjetij, sanacijske aktivnosti, prestrukturiranja, revitalizacije zdravih jeder v podjetjih bi morali ostati v domeni multilaterale poslovnih bank. DUTB se s tovrstnimi zadevami ne bi smela ukvarjati. Slaba banka tudi ne bi smela odobravati novih kreditov, dajati garancij in kakorkoli prevzemati novih kreditnih tveganj; skrbeti bi morala zgolj za čim boljši finančni izplen iz unovčevanja zavarovanj za kreditne terjatve ter iz prodaje delnic slovenskih podjetij v svojem portfelju.

Navkljub jasni (in verjamem, da iskreni) nameri zakonodajalca, da bo DUTB izključno profesionalni upravljavec svojega premoženja, ne verjamem v popolno imunost slabe banke pred različnimi politično-lobističnimi interesi ali pa mastno-in-hitro-zaslužkarskimi navezami tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Zato menim, da mora multilaterala poslovnih bank odigrati ključno vlogo pri vsestranskem prestrukturiranju podjetij v težavah. Hkrati pa si ne znam predstavljati, kako bi se poslovne banke odločale pri odobravanju novih posojil podjetjem, katerih kreditne obveznosti so tudi v portfelju DUTB. Poslovne banke vsekakor ne bi želele dodatno financirati podjetij, pri katerih bi se zaradi novih kreditov posledično povečevala poplačljivost obveznosti podjetja do DUTB. Menim, da bodo podjetja, ki bodo »na tnalu« tako DUTB kot tudi poslovnih bank, imela velike poslovne nevšečnosti.

Slaba banka ne bi smela postati orodje za (delno) restitucijo slovenskega državnega kapitalizma, četudi z omejenim rokom trajanja. Slovenskega državnega kapitalizma smo se v preteklosti prenajedli in nas je drago stal. Izbirčnost DUTB, torej načrtno prevzemanje določenih bančnih kreditnih terjatev, ki bi kasneje s konverzijo v kapital lahko služile za »nacionalizacijo« določenih gospodarskih sistemov (v mislih imam recimo nekatere solidno stoječe finančne holdinge in pomembne gospodarske družbe), ne bi smela biti v njeni agendi. Kriteriji za prenos (slabe) bančne terjatve na DUTB bi morali biti strogo ekonomski, predvsem pa v izključni presoji Banke Slovenije.

Kaj bi lahko slaba banka delala bolje od poslovnih bank?

DUTB bo od poslovnih bank s prenosom terjatev podedovala tudi vse tegobe upnika v Sloveniji. Upnik v Sloveniji še zdaleč ne uživa take zaščite svojega ekonomskega interesa, kot je standard v razvitem svetu, lahko bi celo rekli, da proti upnikom hote ali po sili razmer igrajo praktično vsi drugi deležniki. Omenim naj zgolj togo insolvenčno in stečajno zakonodajo, ki daje dolžnikom, lastnikom in stečajnim upraviteljem podjetij širok manevrski prostor za zavlačevanje postopkov in dodatno oškodovanje upnikov, dolgotrajne in neuspešne izvršilne postopke, ki potiskajo vrednost zavarovanj pod likvidacijske vrednosti, in nenazadnje nelikviden trg za unovčevanje nepremičnin ter vrednostnih papirjev.

DUTB bo najverjetneje morala aktivno ustvarjati povpraševanje po sredstvih, ki so zastavljena za odkupljene terjatve; mnogokrat se bo morala tudi sama pojaviti na nakupni strani in predmet enostavno kupiti. Samo tako si bo lahko slaba banka ustvarila zalogo unovčenih zavarovanj, ki bodo predstavljala neki vrednostni potencial na daljši rok, v katerem bo lahko v miru maksimirala prodajno vrednost zaloge do bodočih kupcev premoženja. Tak pristop bo slovenskemu davkoplačevalskemu žepu dolgoročno prinašal ekonomske koristi.

Poslovne banke bodo, poleg stroškov refinanciranja in upravljanja DUTB, v celoti nosile tudi stroške neodvisnih cenilcev nepremičnin in podjetij ter pooblaščenih neodvisnih revizorjev. To bo drago. Predvsem pri slednjih bo težko zagotoviti standard neobstoja konflikta interesov, saj so terjatve do posamičnih dolžnikov razpršene med slovenskimi bankami. Tudi pri cenilcih se bomo v naši prepleteni Sloveniji težko izognili konfliktom interesov. Pri čemer bi utegnile banke v pretežni meri potegniti »ta kratko«. Banka Slovenije bi morala pri poštenih cenitvah nepremičninskih zavarovanj angažirati (na stroške poslovnih bank) neodvisno mednarodno cenitveno hišo za celoten portfelj zavarovanj z nepremičninami, ki bodo predmet prenosa, rezultate pa razkriti javnosti. To bo prispevalo k mednarodni kredibilnosti naše zgodbe o slabi banki.

Če bo neka bančna terjatev za potrebe prenosa na DUTB ovrednotena tako, da bo prihajalo do znatnih razlik z neto vrednostjo istovrstnih terjatev do istega dolžnika v knjigah drugih bank, v katerih pa se ne bodo izvajali ukrepi za krepitev stabilnosti, bi to lahko pomenilo dodatne pritiske taistih revizorjev in Banke Slovenije na oblikovanje dodatnih rezervacij v bankah. Upajmo, da ne bo prihajalo do dodatnih pritiskov na kapital bančnega sistema zaradi morebitnega interesa DUTB, da bančne terjatve odkupi po čim nižji vrednosti.

Življenjska doba slabe banke bi morala biti vsaj deset let. V takšnem obdobju bi bilo razumno pričakovati optimalno likvidacijo njenega portfelja na trgu. Struktura virov slabe banke bi morala biti kapitalsko robustna (najmanj 1 evro kapitala na vsake 3 evre dolga), povprečno trajanje dolžniških virov pa ne bi smelo presegati pet let. Z vidika primernosti dolžniških obveznosti slabe banke s poroštvom Republike Slovenije za operacije refinanciranja poslovnih bank pri ECB ali pri BS bi bilo bolje, da se DUTB (po spremenljivi obrestni meri) tehnično zadolžuje pri bankah z bilateralnimi ali sindiciranimi krediti in manj z netržnimi obveznicami. Tovrstni parametri poleg bonitete Republike Slovenije določajo višino diskontov pri refinanciranju v sistemu ECB.

Slaba banka prej kot »polivka« in ne »glavna jed«

Ne glede na vse zapisano pa moram zaključiti z osebnim mnenjem, da dvomim o učinkovitosti slabe banke v institucionalizirani obliki DUTB kot upravljavca ter o smiselnosti in stroškovni učinkovitosti kupoprodaj obsežnega portfelja (slabih) bančnih terjatev v Sloveniji. Koncept slabe banke bi si z vidika optimalne angažiranosti javnih financ in stroškov za poslovne banke raje želel videti v obliki »polivke« in ne »glavne jedi«.

Konkretno bi bilo mogoče virtualno slabo banko vzpostaviti kot garancijsko shemo za nepričakovane izgube pri jasno opredeljenih skupinah tveganih postavk v bilancah in izvenbilancah bank v težavah. Tovrstna rešitev pa v ničemer ne bi smela omehčati pravnih zavez poslovnih bank do Republike Slovenije kot garanta ter obveznosti do Banke Slovenije kot regulatorja, ki bi urejale intenzivno in ekonomsko optimalno likvidacijo slabih terjatev v prihodnjih letih ter širše gledano celoten program prestrukturiranja zaradi prejetih državnih pomoči. Nadzor teh aktivnosti poslovnih bank bi moral biti strog, dosleden in neodvisen.

V tem segmentu portfelja bi poslovne banke in njihovi nedržavni lastniki začasno izgubili dobršen del svoje poslovne suverenosti, v zameno pa bi banke dobile državno pomoč in večjo kapitalsko ustreznost ter s tem boljše bonitetne obete na dolgi rok.

Skozi boleč proces prestrukturiranja bank zaradi prejetih državnih pomoči bo masten diskont šel na rovaš nedržavnih lastnikov bank v težavah. Kruto, a pošteno do slovenskega davkoplačevalca. Za to bo poskrbela evropska komisija.