Jorge Mario Bergoglio ni bil na vrhu stavnih lističev za novega rimskega škofa in s tem voditelja milijarde in dvesto tisoč katoličanov po svetu. Četudi so mnogi pričakovali prvega neevropskega papeža po Gelaziju I. iz petega stoletja in se je zanj domnevno zavzemal tudi zdaj le še častni Petrov naslednik Joseph Ratzinger, je izvolitev nadškofa iz Buenos Airesa vendarle presenečenje. Izhaja namreč iz jezuitskega reda, ki ni splošno radostno sprejet znotraj katoliške cerkve, in je tudi prvi papež, ki mu pripada.
Rojen leta 1936 v družini argentinskega železničarskega delavca se je jezuitskemu redu zavezal pri dvaindvajsetih letih med študijem literature in filozofije v rojstnem Buenos Airesu, v duhovniške vrste pa je stopil relativno pozno, šele leta 1969, torej pri 33 letih, in kasneje postal profesor teologije na teološki fakulteti San Miguel. Družba Jezusova je hitro spoznala njegove voditeljske sposobnosti in je kmalu postal tudi rektor omenjene fakultete, hkrati pa je svoj doktorski študij končal v Nemčiji.
Leta 1998 je na položaju nadškofa Buenos Airesa nasledil kardinala Quarracina, ki ga je tri desetletja prej posvetil v duhovnika, hitro pa se je priljubil papežu Janezu Pavlu II., ki ga je povzdignil v kardinala in mu s tem odprl vrata v rimsko kurijo. Tam je služil v raznih kongregacijah in tudi komisijah za Latinsko Ameriko in zadeve družine. Kot kardinal je postal prepoznaven po svoji ponižnosti, doktrinarni konservativnosti in tudi zavzemanju za socialno pravičnost. Pri tem je bil opazen njegov skromen življenjski slog z bivanjem v malem stanovanju namesto običajno razkošni škofovski palači. Odrekel se je tudi osebnemu šoferju, avto pa poklonil javnemu prevozu. Ali si je kuhal sam, ker ga je to posebej veselilo, ali se je tudi na tak način odrekal določenim privilegijem, ni docela jasno, saj velja za človeka, ki se dobro znajde tudi za štedilnikom.
Že tekmec Ratzingerju
Po smrti papeža Janeza Pavla II. se je znašel v širšem krogu njegovih možnih naslednikov. Zaprisega tajnosti volitev dopušča zgolj ugibanja, so pa takratni izbiri Ratzingerja sledile govorice, da je bil Bergoglio njegov resen tekmec. Neavtoriziran zapisnik glasovanja, ki je v javnost pricurljal septembra 2005, priča, da je v tretjem krogu glasovanja prejel celo več glasov od kasnejšega papeža Benedikta XVI., v zadnjem odločilnem pa še vedno blizu četrtine glasov dobre stotnije kardinalov. Menda naj bi jih s solzami v očeh prosil, naj ga ne izvolijo, je pa zato sprejel položaj predsednika argentinske škofovske konference, kjer mu je velika večina tamkajšnjih najvišjih cerkvenih dostojanstvenikov priznala prestižno vlogo tudi znotraj vesoljne katoliške cerkve.
Leto 2005 ostaja v spominu kardinala Bergoglia in zdaj že papeža Frančiška I. Tudi po manj prijetni plati. Zagovorniki človekovih pravic so prek svojih odvetnikov vložili obtožbo, da je v konspiraciji z vojaško hunto leta 1976 sprožil ugrabitev dveh jezuitskih duhovnikov. Z njima naj bi prišel v spor, ker ga kot nadrejenega duhovnika pri svojem pastoralnem delu nista ubogala in sta se postavila po robu vojaški diktaturi in s somišljeniki pozivala k njeni nasilni zrušitvi. Ostalo je pri neutemeljenih obtožbah, saj ni bilo nobenih dokazov o kardinalovem paktiranju s hunto.
Teološki konservativec
Čeprav s koreninami v delavski južnoameriški družini s četverico bratov in sester ni sledil toku tako imenovane teologije osvoboditve v Latinski Ameriki, prek katere se je tamkajšnja duhovščina skušala poenotiti z revnimi podaniki, a hkrati naletela na kritike z vrha cerkvene oblasti v Rimu, ki se niso želele postaviti v središče morebitnih socialnih revolucij. Jorge Mario Bergoglio velja za teološkega konservativca in podpornika doktrine, ki jo je zagovarjal Janez Pavel II. Pri tem pa velja za zavzetega podpornika pomoči najrevnejšim prebivalcem v državah v razvoju. Ko je leta 2001 postal kardinal, je vernike v Argentini pozival, naj ne zapravljajo denarja za pot v Rim, kjer bi proslavili njegovo imenovanje, ampak naj denar darujejo dobrodelnim organizacijam v domovini. Je pa pri tem njegov odnos do revščine v svetu vendarle nekoliko poseben. Redko govori o socialni neenakosti, bolj pomembna se mu zdi krepitev človekove duhovnosti, ki naj bi ob pravem razumevanju božje volje sama po sebi zagotovila, da bo vsakdo skrbel za (revnejšega) so-človeka.
Ker je skorajda celotno duhovniško življenje bogatil s pastoralnim delom, poznavalci dogajanja v rimskokatoliški cerkvi ocenjujejo, da bo, navkljub že poznim letom, dal svoj pečat papeževanju. Kot eden vodilnih cerkvenih dostojanstvenikov v Latinski Ameriki z največjim številom katolikov in tudi na trenutke specifično duhovščino je izkazoval politično občutljivost, hkrati pa velja za človeka, ki je posodobil argentinsko katoliško cerkev, ki je veljala za najbolj konservativno na zeleni celini. Pri tem pa vseeno velja za konservativca znotraj rimske kurije. Je odločen nasprotnik splava in evtanazije, med katerima bo vsaj prvi zelo aktualna tema njegovega pontifikata. Tudi njegovo stališče do homoseksualnosti ne sledi sodobnim družbenim tokovom in je bil bojevit nasprotnik zakonodaje, ki jo je pred tremi leti glede istospolnih porok sprejela njegova Argentina. V svojem takratnem »pastirskem« pismu argentinskim duhovnikom in vernikom je med drugim zapisal, naj ne bodo naivni in mislijo, da gre za običajno politično odločitev, ampak za destruktivno akcijo proti božjim načrtom. Argentinska predsednica Cristina Kirchner mu je takrat zabrusila, da jo cerkveni toni spominjajo na srednji vek in čase inkvizicije.
Frančišek kot vodilo
Čeprav je bil prepoznaven znotraj cerkvene strukture v domovini in tudi rimski kuriji, se je Bergoglio, ki ima italijanske korenine, na naslovnicah svetovnih časopisov prvič znašel leta 2009, ko je zaradi neenakosti v družbi javno grajal argentinsko vlado. »Človekove pravice niso kratene le s terorizmom, represijo in poboji, ampak tudi z veliko nepravičnostjo v gospodarski strukturi, ki vodi v veliko neenakost,« so ga citirali. Zdaj bo kot Frančišek I. moral najprej upravičiti izbiro imena po Frančišku Asiškem, ki se je odrekel (očetovemu) bogastvu in posvetil življenje bolnim in ubogim. Ubogi in bolni danes niso isti kot v 13. stoletju, družbena bolezen in (duhovno) uboštvo pa sta vse hujša in papeža Frančiška čaka križev pot že brez težav, ki pretresajo samo inštitucijo Cerkve.
