Seveda si brez navijačev ne znamo predstavljati vrhunskega športnega dogodka, toda izkušnje zadnjih let nas učijo, da so bili na mnogih v ospredju predvsem navijači in manj akterji na igrišču. In ko je na nogometnih tekmah med Olimpijo in Mariborom na sporedu vselej klasični repertoar, ko se Viole derejo, da je treba ubiti žabara, Green Dragons pa jim vračajo, da so Štajerci pičkice, v nadaljevanju pa dobimo občutek, kot da smo na fronti, ko letijo na zelenico stoli, bakle in pokajo petarde, je začudenje, zakaj za boga je tako malo gledalcev, odveč. Pa se vprašajte: bi v takšno okolje, ki spominja na vojno območje, peljali svojega otroka, navdušenega nad nogometom?
Na srečo divjanje vseh tistih, ki sebe označujejo kot navijaške skupine, še ni preseglo te meje, da bi šteli mrtve. Pa čeprav smo bili nekajkrat zelo blizu, da bi starši morali objokovati smrt svojega otroka, ki je imel šport neskončno rad. Konec koncev zaradi poskusa uboja z nožem v zaporu sedi pripadnik Viol, ki je srce napadenega ljubljanskega navijača zgrešil le za nekaj centimetrov.
Morebiti bo kdo celo rekel, da je problem nešportnega navijanja in divjanja v Sloveniji prenapihnjen, toda resnica je takšna, da policisti približno vsak tretji dan v letu zabeležijo kršitev na športnih prireditvah. Zaradi pomanjkanja ustrezne zakonodaje, tudi zato, ker pri odgovornih do zdaj ni bilo resnične želje po rešitvi vse bolj perečega problema, pa so lahko nasilneži, pogosto pod vplivom maliganov, preostalim pravim športnim navdušencem življenje grenili teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom. In bil je zadnji trenutek, da temu rečemo – dovolj je.
Kako bo zapisano na papirju delovalo v praksi, je seveda druga zgodba. Dejstvo je, da bo lahko policist že ob prvem znaku nasilja izrekel ukrep prepovedi udeležbe na športnih prireditvah za obdobje enega leta, tistemu, ki ne bo upošteval prepovedi, bo preiskovalni sodnik odredil javljanje na policijski postaji v kraju bivanja, zagrožena globa za neupoštevanje ukrepov pa je med 300 in 800 evri. Da pa ima dosledno izvajanje zapisanega v zakonu vendarle pozitivne učinke, najlepše dokazuje primer Anglije, kjer so navijači na stadionih v 80. letih množično umirali, kar je razjezilo tedanjo predsednico vlade Margaret Thatcher, ki je uvedla stroge zaporne kazni in posebne osebne izkaznice, potem ko so huligane pregnali, pa so mesta na sedežih zasedli le pravi navijači, ki med tekmami pripravijo takšno vzdušje, ki mu drugod po svetu ni para.
Seveda navijaške skupine že tarnajo, da se bojijo represije in zlorabljanja pooblastil, in navajajo, da so se policisti že do zdaj nad njimi pogosto izživljali. A pozabljajo, da so povod za posredovanje organov reda dali sami. Ljubitelji športa pač dogodke obiskujemo zgolj zato, da bi na njih lahko uživali, zadnji čas pa je, da se tovrstnemu poslanstvu pridružijo tudi vsi tisti, ki se imajo za največje podpornike športa. Žal je bilo treba dvigniti palico, da bodo o svojem pravem poslanstvu ponovno premislili.
