Kljub temu da odhajajoči minister za obrambo Aleš Hojs iz vrst NSi ni obrambni strokovnjak, hkrati pa je bil ob nastopu mandata nov v politiki, mu je v kratkem času uspelo postaviti novo obrambno strategijo države, na katero smo čakali več kot desetletje. Letos je vlada sprejela tudi srednjeročni obrambni načrt, ki precej natančno določa razvoj našega obrambnega sistema in vsebinsko rekonstrukcijo Slovenske vojske. Naslednji logični korak v sprejemanju pomembnih dokumentov bi bile spremembe zakona o obrambi, a bo ta moral počakati vsaj še na naslednjega ministra oziroma ministrico, če ne celo nekoliko dlje.
Hojs je imel srečno roko tudi pri izbiri načelnika generalštaba, saj je Dobran Božič karierni vojak, strokovnjak z mednarodno vojaško izobrazbo, ki uživa visoko spoštovanje tako med pripadniki Slovenske vojske kot med strokovnjaki na obramboslovnem področju. Med vojaki je slišati le to, da mu ob brigadirskih manjka še kakšna črtica oziroma zvezdica za višji čin, ki pomeni tudi več avtoritete tako v »njegovi« vojski kot v pogovorih s kolegi tako v zavezništvu Nato kot zunaj njega. Tako bi lahko sklepali tudi iz mnenja generalmajorja iz slovenske osamosvojitvene vojne Janeza Slaparja, ki je nedavno za Dnevnikov Objektiv dejal, da je žal po dvaindvajsetih letih slovenska vojska prišla do stanja, ko v poveljniški hierarhiji nima generala. »Nad tem bi se slovenska politika morala zamisliti. Predsednika majhne in velike države pri pogovoru nimata problemov, v vojski pa se polkovnik ali brigadir z generalpolkovnikom težje pogovarja in ga tisti z visokim činom težko sprejme kot enakovrednega sogovornika. Politika se pri nas igra z vojsko. Sedaj veljavni zakon o obrambi je bil sprejet še pred vstopom Slovenije v Nato. Vrsta stvari se je od tedaj spremenila, pa politika ni našla ne poguma ne strokovnega znanja, da bi se lotila nujnih sprememb,« ocenjuje Janez Slapar, ki odhajajočemu ministru očita tudi preveliko politično angažiranost.
Na blagoslovu traktorjev
Pri tem ni edini. Ob že naštetih uspehih Hojsa je treba omeniti prekinitev pogodbe o nakupu patrij, kar njegovi predhodnici Ljubici Jelušič kljub obljubam takrat vladajoče politike ni uspelo. V vojaško floto je spet porinil skoraj odpisanega falcona, na to, da bo tudi letel, pa bo počakal prihodnjega ministra. A Hojs se je premnogim zameril zaradi hitrega in za mnoge preveč ideološkega preimenovanja vojašnic, prav tako je selektivno izbiral dogodke, na katerih se je pojavil, sploh če je šlo za veteranske organizacije. Prav ponosno pa se je ta konec tedna udeležil blagoslova traktorjev, kar še vedno aktualnemu obrambnemu ministru verjetno ne pritiče, a je še vedno bolj sprejemljivo kot pa metanje v bazen s peno pred televizijskimi kamerami v zabavni oddaji, kar si je privoščil Alojz Krapež. Nekdanja ministrica Ljubica Jelušič pa je Hojsu ob predstavitvi srednjeročnega obrambnega načrta prav zaradi poenotenega poveljevanja v Slovenski vojski (ukinja se poveljstvo sil, vso poveljniško moč pa dobiva generalštab z načelnikom, ki ga sicer imenuje vlada, se pravi politika) očitala, da jo želi še bolj podrediti politiki. Glede na razpravo se je Jelušičeva najbolj zbala, kako se bo načelnik generalštaba odločil, ko bi bilo treba vojsko napotiti na kakšnega od strankarskih dogodkov kuhat golaž. »Tu opozarjam predvsem na pričakovanja, ki so včasih lahko nevarna in so povezana s predvolilnimi mitingi in se je v preteklosti rado zgodilo, da se je vojsko zlorabilo za kuhanje golaža. V taki situaciji se bo znašel načelnik generalštaba,« je zaskrbelo nekdanjo ministrico. Iz tega kljub vsemu s precejšnjo ironijo sledi, da je pri iskanju novega obrambnega ministra najbolj pomembno, kakšen je njegov odnos do kuhanja vojaškega golaža.
Jelušič, Župevc...
Sprva je bila v igri prav nekdanja ministrica Ljubica Jelušič, profesorica obramboslovja, ki se je postdoktorsko izobraževala na Kraljevi vojaški akademiji v Bruslju. Teoretičarka, ki pa so ji mnogi očitali, da se je slabše izkazala v praksi. A jo je kmalu zasenčilo ime Melite Župevc, ki bi s še ne dopolnjenimi 35 leti postala po Janezu Janši iz začetka 90. let najmlajša obrambna ministrica. Nekdanja novinarka Pop TV, predstavnica za stike z javnostmi več strank, tudi predsednika Danila Türka, poslanka socialnih demokratov v prejšnjem sklicu in Pozitivne Slovenije v sedanjem, ima kljub temu da je mamica komaj petmesečne Pie (deklico ima s podpredsednikom Evropske investicijske banke in bivšim predsednikom vlade Tonetom Ropom, a o tej plati zasebnega življenja zelo nerada govori), dovolj ambicij, da je bila kljub pomanjkanju izkušenj pripravljena zasesti ta položaj. Ne nazadnje je članica odbora za obrambo, magisterij iz mednarodnih odnosov pa je opravila na temo novih strateških konceptov Nata. A po naših podatkih Melita Župevc ni več tako močna kandidatka Pozitivne Slovenije za obrambno ministrico, več naj bi bilo znanega že v naslednjih nekaj dneh.
Kdor koli bo novi obrambni minister, bo moral zagristi v zelo kislo jabolko, ki se mu reče zmanjšanje stroškov dela, krčenje vojske in predvsem krčenje birokracije na ministrstvu. Prav tako je nujno spremeniti nenormalno razmerje častnikov in podčastnikov do navadnih vojakov. Da mora celotno ministrstvo odstraniti maščobo, okrepiti mišice in predvsem poskrbeti za zaščito in reševanje, se strinja obramboslovec Klemen Grošelj, ki pa je prepričan, da novi minister ali ministrica, sploh če bo mandat kratek, tako kot vsi prejšnji ministri pri tem ne bo uspešen. »Tudi srednjeročni obrambni načrt je glede na krizo preveč optimističen. Preveč silimo v to, da vse razvijamo ali kupujemo sami, ne pa da bi se povezovali s sosednjimi državami. Popoln nesmisel je kupovati lastna brezpilotna letala, če bi jih lahko skupaj s Hrvati, Madžari, morda celo z nevtralnimi Avstrijci,« je prepričan Grošelj, ki je kritičen do vseh prejšnjih ministrov. »To pa zato, ker nihče od prejšnjih ministrov tega ni bil sposoben in bojim se, da tudi prihodnji ne bo. Res pa je, da je to tudi odločitev politike. In če je cilj politike ohraniti status quo, potem so vsi bivši ministri odlični in tudi vsak bo dober za naslednjega,« je bil oster Klemen Grošelj, ki pa je, zelo pogumno, načel tudi vprašanje, ki si ga ne upa nobena država – zakaj sploh potrebujemo lastno vojsko. »Ker po tradiciji sodi k nacionalni državi in čisto resno, ker potrebujemo njen del za zaščito in reševanje,« si je odgovoril Grošelj in nakazal, v kateri smeri bi se moral obrambni sistem razvijati in kje (na področju zaščite in reševanja na domačih tleh) bi morala biti vloga Slovenske vojske v prihodnje večja. Vsaj to pa je morda ukrep, ki ob »hudih« odločitvah o kuhanju golaža le lahko uspe bodočemu obrambnemu ministru ali ministrici.