Papeževal je v najlepši tradiciji konservativizma, ki obožuje status quo in si v najboljšem primeru želi vrnitev na katero od preteklih oblik družbene organizacije. Od pričakovanih reform vatikanske kurije, bančne reforme in modernizacije cerkvene države ni bilo nič. Benedikt XVI. se je kot upravnik cerkve ukvarjal skoraj izključno s finančnimi škandali, posledicami duhovniške subkulture istospolno usmerjenega erotizma, modo in usihajočo prisotnostjo Evropejcev pri liturgiji. Hkrati je presojal kandidate za napredovanje v cerkveni karieri po tem, kako odločno so nasprotovali istospolno usmerjenim porokam, kontracepciji in vključitvi žensk v duhovniške poklice. Najbolj razgledan nemški profesor dogmatske teologije je cerkev ohranjal kot togo hierarhično organizacijo starokopitnežev. Tako kot je bilo pred tisoč leti, tako bo tudi danes in čez tisoč let.
In potem sredi belega dne udari strela v kupolo svetega Petra nekaj ur zatem, ko papež v latinščini z nemškim naglasom in italijansko izgovarjavo napove odstop s položaja. Prvi papež v zgodovini cerkve, ki je zares odstopil. Dva sta sicer odšla s položaja pred njim, vendar so enega prisilili v zelo kaotičnih časih, drugi pa je bil puščavnik, ki po nekaj mesecih ni več vedel, kje se ga glava drži, in je zbežal nazaj v puščavo. Benedikt je naredil popolnoma novo in nezaslišano potezo, ki se je ni upal potegniti noben direktor velikih bank v času eksplozije finančne krize. Sredi krize je zapustil položaj absolutnega monarha, s katerega so te do letošnjega februarja odpeljali samo v mrliškem vozu. Ves svet se je nemara prav zato začel obnašati spoštljivo, kot da je papež umrl. Pa ni. Še vedno bo živ, ko bodo izvolili drugega papeža. Vatikan je naenkrat bolj moderen od Severne Koreje.
Njegovo zadnje zakonodajno dejanje je bila volilna reforma, s katero je olajšal izvolitev naslednika. Ukinil je petnajstdnevno obdobje žalovanja pred konklavom, ki po istem postopku, po katerem kitajski centralni komite komunistične partije imenuje generalnega sekretarja, izvoli novega papeža. Ratzinger je zatresel vatikanski politični sistem. Če bi s takšno odločnostjo reformiral odnos cerkve do kondomov, bi bilo v Afriki pol manj aidsa.
Konservativni papež je odstopil na najbolj radikalnega od vseh možnih načinov in porušil vsaj tisoč let utečenih menedžerskih navad.
Kaj se je zgodilo? Moralo je priti do skrajnega preobrata v prebiranju svetih tekstov. Janez Pavel II. je bil mistik, ki je z Novo zavezo in Kristusom utemeljeval vztrajanje na prestolu kljub parkinsonovi bolezni in je v mukah umiral pred javnostjo. Vsemogočni mu je na hrbet naložil križ, papež ga je nosil, dokler se ni mrtev zgrudil pod njim. Ob prebiranju evangelijev ni težko priti do sklepa, da je to pametno. Učijo spoštovanja avtoritete, ubogljivosti in trdne vere v hierarhičnost političnih struktur. Kristusu nikjer ne pade na pamet niti, da bi zbežal, kaj šele, da bi se uprl, tudi v trenutkih, ko zelo slabo kaže. Janez Pavel II., ki je bil poljski katoliški aktivist, je z Novo zavezo v roki sledil dogmi in konservativni praksi do zadnjega diha. Z Novo zavezo pa Benedikta XVI. ni mogoče razložiti.
Zato pa se Stara zaveza ponuja sama od sebe. Judje so jo pisali kot revolucionarno besedilo. Od Evinega boja za enake možnosti v izobraževanju in svobodo javne besede v Genezi (Gen 3,6) do Danijelovega upora množični ideologiji z individualizmom (Dan 14, 28) od začetka do konca uči prevratništvo, prelom s pravili in kršitev družbenih konvencij.
Stari Jahve je strašen bog. Vsako napako kaznuje z množičnim pobojem. Pa vendar se prebivalci Biblije vedno znova postavijo proti njegovi tiranski oblasti. Enkrat z zvijačo, drugič z direktnim prezirom in socialno mobilizacijo kot prebivalci Sodome in Gomorre (Gen 19, 2-15). Stara zaveza uči, kako prelisičiti boga, ignorirati njegove zapovedi ali se mu direktno upreti. V njej je več prešuštva kot kreposti.
Tukaj se je moral Ratzinger navdihniti, ko je iskal izhod iz svoje osebne krize in je razstrelil dva tisoč let tradicije rimskih škofov, ki ne gredo v pokoj, ampak umrejo sredi službe božje. Kazen bo seveda strašna. Jahve je za veliko manj potopil svet.
Cerkev nikoli več ne bo takšna, kot je bila. Ko en papež odstopi, je samo še korak do tega, da naslednjega odstavijo.
