Kaj si drugega misliti ob zaporedju dogodkov, ki so se zvrstili v zadnjih dneh. Beno Udrih je namreč ob obisku Maljkovića in Avanza razveselil slovensko športno javnost in zatrdil, da želi nastopiti na domačem evropskem prvenstvu in s Slovenijo priti do zgodovinskega dosežka – kolajne. Toda kaj kmalu je postalo jasno, da vse le ni tako lepo, kot je kazalo na prvi pogled. Udrih je naenkrat postal nedosegljiv, saj za izjave ali pogovor ni bil na voljo nikomur, sumljiva je bila tudi nekoliko spremenjena drža selektorja Maljkovića ob predstavitvi reprezentančnega seznama, kjer v njegovih besedah prepričanosti o Udrihovem sodelovanju ni bilo več zaznati. Nato pa je sledilo sledeče. »Če nimam pogodbe, vsekakor ne bom igral. So pa tudi drugi razlogi. Vseeno še malce dvomim o reprezentanci, saj se tega, kar se mi je zgodilo v preteklosti, ne da kar tako pozabiti.«
Kaj si misliti o igralcu, ki ob obisku delegacije košarkarske zveze veselo potrdi udeležbo in se slika z reprezentančnim dresom, čez nekaj dni pa ob prvi priložnosti obrne ploščo? O igralcu, ki osebne interese postavlja pred uspeh reprezentance? In o igralcu, ki ga obisk selektorja in predstavnika zveze ter silna želja armade navijačev v domovini, da bi ga videli v dresu izbrane vrste, ne ganeta?
Če nekdo kljub povabilu in izraženi želji nima prave potrebe in navsezadnje niti pripadnosti, da bi domovini na največjem športnem dogodku v njeni zgodovini poskušal pomagati k vrhunskemu rezultatu, si dresa reprezentance ne zasluži. Zgodba sicer še ni dokončno zaključena, a še tako optimističnemu navijaču bi moralo biti jasno, kam pes taco moli. Obenem pa se poraja tudi vprašanje, ali je vredno vztrajati in graditi igro reprezentance na posamezniku, ki je sposoben v vsakem trenutku zaradi takšnega ali drugačnega vzroka oditi.