Najprej o denarju
Novica o papeževem odstopu po osmih letih na tako imenovanem Petrovem prestolu je nenadoma v Vatikan, na to le 0,44 kvadratnega kilometra veliko ozemlje Svetega sedeža, torej osrednje oblasti Rimskokatoliške cerkve, privabila neverjetno množico turistov. Bili so z vsega sveta in na prvi pogled je bilo skoraj manj Evropejcev kot vseh drugih. Razlog je enostaven, saj je v Evropi le kakšnih 25 odstotkov vseh katoličanov na svetu, okoli 42 odstotkov jih je iz Latinske Amerike, število vernikov pa je vedno večje tudi v Afriki in Aziji.
Vatikan, absolutistična monarhija brez parlamenta in političnih strank, s svojo zakonodajo, sodstvom, policijo in javnimi institucijami, kakršne imajo tudi druge države, od banke do pošte in medijev, bo očitno v naslednjih mesecih glavni turistični cilj mnogih.
Novega papeža bo marca volilo 117 kardinalov, ki so mlajši od 80 let in lahko sodelujejo pri tem najpomembnejšem izboru, kar je seveda daleč od turističnih oči. No, vsaj za debelimi zidovi je vse skupaj skrito, ostalo pa ni. Še posebej po tistem, ko je italijanska centralna banka v Vatikanu za šest tednov prepovedala plačevanje z bančnimi karticami zaradi nezadostne transparentnosti vatikanskega finančnega poslovanja. Turisti naj bi sedaj z bančnimi karticami lahko ponovno plačevali za vse storitve v Vatikanu, med drugim tudi za vstopnine v muzeje, vendar na blagajnah še vedno sprejemajo samo gotovino. Celo na bančnih avtomatih so napisi v latinščini, ker je pač latinščina uradni jezik Vatikana. Vprašanje je le, kaj se je skrivalo v odločitvi, da so samo za kratek čas ukinili poslovanje s karticami, ko pa je to veliko bolj pregledno kot poslovanje z gotovino.
Trgovanje z vsem
O denarju se seveda nikjer v Vatikanu ne govori odkrito in tudi zadnje razkritje britanskega časopisa Guardian ljudi ne zanima. Da je namreč Vatikan zgradil svoj več kot pol milijarde evrov velik denarni imperij tudi s pomočjo denarja fašističnega diktatorja Benita Mussolinija, da je za vsem celo mreža podjetij v davčnih oazah, da se trguje z vsem mogočim in še kaj. Tudi zaradi teh razkritij finančnih škandalov naj bi bil razočaran sedanji papež, ki ga bo nasledil… Kdove. Nekaj korakov pred navideznimi mejami Vatikana namreč lahko pri cestnih »denarnih mojstrih« vplačate celo stavo, da bo papež morda bel, rumen ali črn.
Vse skupaj se je na obrobju te mestne države spremenilo v nekakšno trgovanje, vendar ne samo s temi stavami, ampak z nepregledno ulično prodajo spominkov s takšnimi in drugačnimi motivi cerkve in papeža. Krama po en evro, seveda »Made in China«, gre pri tako velikem obisku turistov za med in finančne policije ob obrobju vatikanskih zidov ni. Ali gre za tihi dogovor, da kramarje v centru Rima sicer preganjajo na vsakem koraku, tu pa je dovoljeno skoraj vse, ali pa je morda bolje, da ti priseljenci preprodajajo ceneno blago in se ne vrnejo k svojim starim kriminalnim dejavnostim? Italijani namreč nimajo nič drugačnih težav kot vsi drugi Evropejci, morda celo več, saj se je stopnja brezposelnosti med mladimi v Italiji povečala na rekordnih 37 odstotkov.
Mladih je bilo na tem predzadnjem papeževem pozdravu zelo veliko, tudi najmlajših, tistih, ki so jih starši pripeljali v vozičkih. Za opazovalca zunaj cerkvenega občestva je prizor dokaj neobičajen. Vse skupaj je bolj podobno množičnemu dogodku, kjer morda vera sploh ni pomembna, kjer se sto tisoč ljudi nato preriva skozi en in edini izhod s trga, kjer vas pohodi kdorkoli že. Kadilci neobzirno kadijo sredi množice in večina za seboj pušča vse mogoče odpadke na prostoru, ki je za nekatere svet. Za večino je očitno pomembno le to, da so bili na veličastnem Trgu svetega Petra in pomahali papežu, čeprav so za to mnogi pripotovali na tisoče kilometrov daleč.
Po četrturnem papeževem pozdravu se je ogromna množica napotila proti mestu in Rim s kakšnimi 2,7 milijona prebivalci se vsaj za trenutek ustavi. Avtobusi premaknejo svoja postajališča, taksisti ne ustavljajo in do postaje podzemne železnice, Rim jo je dobil leta 1955 in je dolga 41,5 kilometra, je bilo četrt ure hoda.
Sredi večnega mesta ostane tako le čas za razmislek ob slovitem in tudi dragem kapučinu za pet evrov in metinem čaju za neverjetnih devet evrov. Seveda lahko plačate z uradno vatikansko valuto, vatikanskim evrom, ki ga izdaja državna centralna banka in je seveda tak, kot vsi evri v EU. Lahko prelistate zelo vpliven časnik Osservatore Romano, ki je v zadnjih dnevih poln takšnih in drugačnih novic o življenju papeža, lahko poslušate vatikanski radio ali gledate vatikansko televizijo. Vatikanska država je kot vsaka druga, kjer se kardinali borijo za oblast s takšnimi in drugačnimi podtikanji, z eno veliko razliko. Takšna in drugačna vatikanska resnica se odkrije zelo pozno, saj so na primer šele pred dvema letoma pokazali tajne dokumente o izobčenju protestanta Martina Luthra iz Cerkve leta 1521 in dokumente o procesu proti Galileu Galileiju iz 17. stoletja. Bomo resnico o odstopu papeža Benedikta XVI. res izvedeli šele leta 2513 ali pa so vsi tisti, ki prihajajo v teh dneh v Vatikan, zagotovo vredni, da jim sporočijo, kaj je res in kaj ne s papeževim odstopom.
