Pred osmimi leti, ko so kardinali v Rimu stikali glave in se posvetovali o novem papežu, ni nihče med njimi pomislil na Američana. Razkrivanja spolnih škandalov v ameriški cerkvi še ni bilo konec, eden od protagonistov, kardinal Bernard Francis Law, pa je – po volji takrat pravkar preminulega papeža Wojtyle – sedel na varnem v Rimu. Leta 2005 so bile Združene države izredno bogata država, njen rušilni vojaški stroj pa je bojeval dve vojni hkrati. Še preden so se kardinali v Sikstinski kapeli zaprli v konklave, sem slišal mladoletno hčer ameriškega diplomata, ki je vprašala, če bi Bill Clinton lahko postal papež.
Ponuja se samo eden
Tisto dekle je danes zagotovo odraslo in je videlo veliko sveta. Po osmih letih Razingerjevega pontifikata se je Katoliška cerkev znašla še nižje, kot je že bila. A tudi Združene države v mnogočem nimajo več absolutnega primata na planetu. Prav to pa so elementi, zaradi katerih se v Vatikanu tokrat prvič poigravajo z mislijo, da bi tja naselili ameriškega papeža.
In kadar gre za ameriškega papeža, se je nemogoče izogniti osebi, ki to je. Zaradi moči, ki si jo je pridobil – tudi z Ratzingerjevo pomočjo – in karizme ter vedrega duha, je 63-letni kardinal Timothy Dolan tako zelo popularen, da so ga oklicali za »ameriškega papeža«. Dolan, ki je lansko leto postal predsednik ameriške škofovske konference in kardinal, pa je le navidezni veseljak. Ko so ga v nedeljo v katedrali svetega Patrika v New Yorku vprašali, kaj meni o glasovih, da bo on novi papež, je izstrelil: »Samo ljudje, ki se zakajajo, lahko rečejo kaj takega!« Nekoliko kasneje in z bolj resnim glasom pa je Dolan dodal, da ne ve ničesar in da iz Vatikana nestrpno pričakuje navodila. Govoril je kot ponižen in volji Vatikana podrejeni princ Cerkve. Dolan pa ne bi bil »papež«, če ne bi dodal še enega detajla. Dejal je, da ima Ratzinger, čeprav se je odpovedal neposrednemu vplivu na kardinale, na postopek izbiranja novega papeža močan duhovni vpliv.
Konservativec od glave do pete
Dolan, ki je po maši na nekem kosilu zbranim gostom nazdravil z besedami »Opoldne z vinom, zjutraj pa z bloody mary (vodka s paradižnikovim sokom, op. av),« v cerkev nedvomno prinaša smeh in lahkotnost. Toda le hip, zgolj za uvodno šalo, potem pa debelušni Dolan v preprostih besedah in še vedno z nasmehom na ustih stresa načela najbolj ortodoksnega konservatizma.
»Ko gre za celibat, za duhovnice, za svetost človeškega življenja in za zakonsko zvezo med moškim in žensko sem absolutno proti vsakim spremembam v Cerkvi,« je pred kratkim dejal razposajeni kardinal, ki bi ga v mračnjaško razpoloženem Vatikanu v tem trenutku zelo potrebovali. Dolanu naklonjeni opazovalci omenjajo, da bi optimist Dolan v Cerkvi lahko izpeljal reforme, ki jih Raztingerju ni uspelo. Da bi poleg sveže fizične in duhovne energije v Vatikan vpeljal tudi nekaj ameriške podjetnosti in bolje upravljal s sredstvi, večina katerih v Vatikan prihaja iz ZDA.
Dolanu v prid igra tudi njegova dolgoletna duhovniška služba, ki je po vatikanskih merilih temeljna značilnost za uspešnost in priljubljenost papeža. Teolog in intelektualec Ratzinger kljub svojim poskusom na twitterju ni znal govoriti hitro spreminjajočemu se svetu, ni razumel odtujenosti mladih, poudarjajo opazovalci. Če se hoče modernizirati in če hoče preživeti, mora Cerkev prevzeti bolj dejavno vlogo, ne pa se zgolj prilagajati spremembam sveta, trdijo.
Po drugi strani pa Dolanovi nasprotniki poudarjajo, da kljub nekajletnem bivanju v Rimu, v Ameriki popularni kardinal nima nikakršnih izkušenj z apostolsko palačo, da ne pozna mehanizmov cerkvene kurije. Poleg tega menda zelo slabo govori italijansko in ne zna latinsko, trdijo ameriški viri.