Presenečenje je bilo popolno tudi zato, ker je sedanji papež, ki ga svet pozna kot racionalnega človeka, napoved svojega odstopa sporočil že v nedeljo prek družabnega omrežja Twitter. Tudi najvišji predstavnik cerkve seveda ne more brez sodobnih tehnologij in prav na tem omrežju, ki ga je začel uporabljati šele pred kratkim, je zapisal: »Zaupati moramo v moč božjega usmiljenja. Vsi smo grešniki, a njegova milost nas spreminja in prenavlja.«
Kaj je v ozadju
V dnevih do njegovega odstopa se bodo vrstile številne analize in ugibanja o ozadju te odločitve. Gre res samo za njegove zdravstvene težave in starost, da vodenje rimskokatoliške cerkve prepusti mlajšemu, ali je vmes še kaj drugega?
Nekdanji münchenski nadškof je še pred izvolitvijo za papeža veljal za enega od najvplivnejših mož v Vatikanu, ki se je tudi po izvolitvi zavzemal za tradicionalne krščanske vrednote. Bil je zagovornik skrajno konservativnih stališč cerkve in je v svetu zunaj cerkve po svoje razburjal laično javnost.
Najprej je šlo za spor Vatikana z Irsko zaradi več desetletij trajajočega cerkvenega prikrivanja spolnih zlorab otrok. Čeprav je priznal zlorabe in se žrtvam opravičil, za dogajanja Vatikan ni prevzel odgovornosti. Ko je bilo razkrito še vatikansko pismo iz leta 1997, ko so škofom irske katoliške cerkve svetovali, naj ne prijavijo domnevnih primerov zlorab otrok policiji, se je vse skupaj spremenilo v afero Vatikana oziroma rimskokatoliške cerkve.
Teh je bilo še nekaj, od spornih finančnih poslov vatikanske banke Ior in korupcije pri podeljevanju del za vatikanskimi zidovi do tega, da se v papeški državi, kot se imenuje Vatikan, različne struje borijo za svoj položaj na povsem »zemeljski«, običajen način politikov. Ko je lani papežev majordom Paolo Gabriele v javnost spravil na kupe zaupnih papeških dokumentov, je bila mera polna.
Seveda ima papež Benedikt XVI., torej Joseph Ratzinger, ki se je rodil leta 1927 v Marktlu na Innu na Bavarskem, tudi pomembne zasluge, ker je pač nasprotoval »pohlepu« in »samozadostnosti« v cerkvi, vendar rezultata ni bilo, ker je s svojim konservativnim pogledom nasprotoval kakršnim koli spremembam v cerkvi. Je bila sprememba to, da je moderniziral papeško vlogo, ker se je pač vključil v sodobne tokove v družabnih omrežjih? Hkrati pa je obsodil tudi rokovsko glasbo, ki je po njegovem mnenju »izraz primarnih strasti«, za komunistične režime, kot je dejal, in da so »ena od sramot našega časa«. Obsodil je homoseksualnost in istospolne partnerske zveze, strogo nasprotoval odpravi celibata in temu, da bi ženske opravljale duhovniški poklic…
Pomembne vloge
Tako kot je pomembno imenovanje papeža, je vsa pozornost usmerjena tudi v trenutke, ko se papež odpove svojemu prestolu oziroma se umakne. Papež, rimski nadškof, vrhovni poglavar vse cerkve, Summus Pontifex, zahodni patriarh, Primas Italije, božji služabnik, Servus Servorum Dei in še kakšen je njegov uradni naziv, je namreč zagotovo eden najpomembnejših ljudi, lahko bi zapisali tudi politikov sveta. Navsezadnje je papež vendar tudi suveren države Vatikan, sicer najmanjše države na svetu, ki jo obkroža Rim. Pred letom 1870 je papeževa posvetna oblast obsegala veliko več kot le tistega 0,44 kvadratnega kilometra same države Vatikan. Papež, po latinsko papa, je do takrat obvladoval celo velik del osrednje Italije, nekje do srednjega veka pa so imeli papeži tudi odločilno in pomembno politično moč, ki se je dandanes spremenila le v to, da ima papež kot vrhovni poglavar absolutno oblast le v katoliški cerkvi.
V zgodovini so papeži odigrali pomembne vloge, še posebno papeži v 20. in 21. stoletju, ki so se morali prilagajati sodobnemu svetu, reševati socialna nasprotja in se vmes odločati o času obeh svetovnih vojn in takratnih grozodejstev, od holokavsta naprej.
Leon XII. (1878-1903) je vsaj znotraj cerkve veljal za reformatorja, Pij X. (1903–1914) je reformiral kurijo in tik pred smrtjo posvaril pred grozečo nevarnostjo vojne. Benedikt XV. je med prvo svetovno vojno ohranil nevtralnost in se je zavzemal za ranjene, vojne ujetnike in civilno prebivalstvo. Med letoma 1922 in 1939 je bil papež Pij XI., ki je s fašistično vlado v Italiji sklenil lateransko pogodbo. Ko so oblast v Nemčiji prevzeli nacisti, je sklenil konkordat z Nemčijo. Papež Pij XII., ki je bil na papeškem prestolu med letoma 1939 in 1958, je bil po mnenju poznavalcev najbolj sporen papež stoletja, saj je, čeprav je za vse vedel, molčal glede holokavsta in zločinov nacionalsocializma in leta 1949 je kakršnokoli pomoč komunizmu podvrgel kazni izobčenja.
Papež Janez XXIII. (1958–1963) je bil podpornik reformnih prizadevanj v rimskokatoliški cerkvi in se je v posebni encikliki zavzel za mir med narodi, v Italiji so ga imenovali dobri papež. Pavel VI. (1963–1978) je nadaljeval reformo znotraj cerkve, bil je prvi papež, ki je govoril v Združenih narodih v New Yorku in zavzel se je za zaščito nerojenih otrok in prepoved kontracepcijskih tablet. Papež Janez Pavel I. je leta 1978 vladal le 33 dni in do danes niso potihnile govorice o njegovi nenadni smrti.
Leta 1978 ga je nasledil Poljak Karol Wojtyla, izbral si je papeško ime Janez Pavel II. in je bil prvi »tujec« po 450 letih na čelu rimskokatoliške cerkve. Do smrti leta 2005 si je pridobil neverjetno popularnost po vsem svetu in poimenovali so ga »medijski papež«. Opravil je kar 104 potovanja v tujino, nastopal na televiziji, pel je, izdajal plošče in po njegovem pontifikatu, ki je bil eden od najdaljših v zgodovini rimskokatoliške cerkve, so verniki v večini sveta zahtevali, da ga razglasijo za svetnika.
Nadomestil ga je Benedikt XIV., Joseph Ratzinger, osmi Nemec na sedežu poglavarja rimskokatoliške cerkve in prvi po 480 letih. Sedaj se je iz zdravstvenih razlogov odločil za odstop s položaja…
