Joseph Ratzinger, papež Benedikt XVI., je včeraj šokiral ves verni pa tudi laični svet. V nagovoru kardinalom je kot ključni razlog za odstop navedel starost, ki da mu ne daje več dovolj moči za opravljanje papeške funkcije. Dejal je, da se je za ta korak v dobro Cerkve odločil po večmesečnem izpraševanju vesti. Za opravljanje tako odgovorne funkcije sta potrebni tako mentalna kot fizična moč, ki pa sta ga, tako papež, v zadnjih mesecih zapuščali.
Kardinal Rode je v včerajšnji izjavi poudaril, da sta bila le dva kardinala, Sodano in Bertone, vnaprej obveščena o papeževi odločitvi. »Kardinal Sodano je izvedel za odločitev svetega očeta v petek, 8. februarja,« pravi Rode. Mediji so poročali, da je zaradi šibkega zdravja zdravnik Benediktu XVI. odsvetoval čezoceanske polete, kar bi ga pri papeževanju močno oviralo. Britanski BBC je poročal, da se je papežev brat Georg Ratzinger o možnem odstopu z bratom pogovarjal že nekaj mesecev. »Pri petinosemdesetih letih potrebuje moj brat več miru,« je dejal. Dodal je, da ima papež težave s hojo, kar je včeraj izpostavil tudi kardinal Rode, ki je opisoval, da je bil med prihodom na srečanje s kardinali »res šibak, telesno slaboten« in da sta ga pri hoji podpirala dva pomočnika.
»Potem ko sem si pred Bogom večkrat izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da moje moči zaradi visoke starosti za dobro opravljanje petrinske službe niso več primerne,« je v pismu, ki je obkrožilo svet, izjavil papež. »V današnjem svetu hitrih sprememb, ki ga pretresajo pomembna vprašanja o življenju po veri, sta za vodenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija potrebna tako telesna moč kot moč duše. Ta moč pa se je v zadnjih mesecih pri meni tako zmanjšala, da moram priznati svojo nesposobnost dobro opravljati službo, ki mi je bila zaupana.«
Papežev odstop bo zagotovo poskrbel za ugibanja o tem, ali niso v ozadju odstopa, ki ga kanonsko pravo sicer omogoča, morda drugačni razlogi kot »le« šibko zdravje. Ne le da gre za prvi odstop papeža po več stoletjih – zadnji sega v srednji vek – spregledati ni mogoče niti tega, da so Vatikan med papeževanjem Benedikta XVI. zaznamovali številni medijsko odmevni škandali.
Med njimi so bile najbolj izpostavljene spolne zlorabe otrok, ki jih je Cerkev dolga leta prikrivala, pa tudi afera zaradi uhajanja zaupnih informacij, ki so poleg spornih finančnih praks znotraj vatikanske banke Ior in obračunavanja s tistimi, ki so opozarjali na korupcijo, pričale tudi o boju za prevlado med različnimi strujami, ki delujejo za vatikanskimi zidovi.
Vatikan se je zaradi večdesetletnega prikrivanja spolnih zlorab na irskem zapletel tudi v diplomatski spor s to katoliško državo. Najbolj je Irce, tudi njihov politični vrh, razburilo medijsko razkritje pisma, ki ga je leta 1997 Vatikan poslal irski Katoliški cerkvi in v njem od škofov zahteval, naj policiji ne prijavljajo domnevnih pedofilov znotraj duhovniških vrst. In kot da Vatikan še ne bi bil v dovolj kočljivem položaju, je papež Benedikt XVI. žrtve spolnih zlorab razočaral, ker po njihovem mnenju v imenu Vatikana ni dovolj jasno prevzel odgovornosti za zlorabe.
Sledila je za Vatikan izjemno neprijetna afera Vatileaks. Na eni strani naj bi se znašel papež s svojimi somišljeniki, na drugi pa državni sekretar Tarcisio Bertone, ki je bil ena glavnih tarč. Za uhajanje tajnih dokumentov, ki jih je v eni svojih knjig objavil italijanski novinar in publicist Gianluigi Nuzzi, je bil sicer obsojen nekdanji papežev osebni strežnik Paolo Gabriele, ki pa ga je papež decembra lani pomilostil. A v medijih se je vse od izbruha afere pa tudi ob obsodbi Gabrieleja veliko ugibalo o morebitnih organizatorjih podviga znotraj kardinalskih vrst.
Na koncu pokazal veličino
Kdo je vedel za načrtovani odstop in ali se je papež o tem s komer koli posvetoval, sta naslednji dve vprašanji, ki so si ju včeraj zastavljali v Italiji. Poznavalci razmer v Vatikanu so prepričani, da so bili s papeževimi razmišljanji in namerami zagotovo seznanjeni njegovi najožji sodelavci. Vatikanski tiskovni predstavnik Federico Lombardi je na včerajšnji dolgi novinarski konferenci po papeževi najavi sicer dejal, da je odločitev presenetila vse in da jo je papež sprejel povsem samostojno.
Na Dnevnikovo vprašanje, ali je papeževa napoved, da bo odstopil že čez manj kot tri tedne, presenetljiva, pa je tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec, ki je vatikansko dogajanje predstavljal v Sloveniji, odvrnil, da se papež odloča samostojno. »S tem, da papež najavlja svoj dostop, razodeva veliko odgovornost, s katero je vedno vodil Cerkev in ji služil,« je izjavil ljubljanski nadškof metropolit Anton Stres. »Predvsem pa v tem trenutku ostaja naša prva dolžnost, da okrepimo svoje molitve zanj in za Cerkev, da bo čim prej dobila novega naslednika.«
Papežev odstop je vsekakor veliko presenečenje, kar so v svojih odzivih dali vedeti tudi najvišji predstavniki italijanske politike – od predsednika republike Giorgija Napolitana do odhajajočega premierja Maria Montija. Kljub temu velja omeniti, da je možen odstop papeža prostor v italijanskih medijih našel že v začetku lanskega leta. Sicer ne kot ugibanja o možnem odstopu, ampak kot »razprava« o razlogih, zaradi katerih bi papež lahko odstopil.
Na koncu je vendarle pokazal veličino, pa je odstop nemškega papeža komentirala spletna stran tednika Der Spiegel. Tudi nemški Süddeutsche Tageszeitung je komentar naslovil »Spoštovanje, Joseph Ratzinger«. Veliko tega, za kar je bil v času svojega ponitifikata odgovoren papež Benedikt XVI., je mogoče kritizirati, užalil je protestante in razjezil muslimane. Njegov ponitifikat je bila vladavina bojazljivega moža, je zapisal dnevnik s sedežem v Münchnu na Bavarskem, deželi, kjer se je Ratzinger rodil in začel svojo poklicno pot.
Njegovo usmeritev bi lahko označili le z nekaj besedami – proti duhu časa in za tradicijo – so zapisali. Toda na koncu se je Ratzinger vendarle vrnil k avantgardi in pokazal, da ne ravna le po bibliji in cerkveni tradiciji, temveč tudi po zdravem razumu in odgovornosti. Tenor nemških medijev v prvih odzivih na odstop je enoten: Joseph Ratzinger za svoj odstop iz zdravstvenih razlogov zasluži spoštovanje, zahvalo in priznanje.
Po včerajšnjih informacijah naj bi bil novi papež izvoljen že naslednji mesec, torej še pred veliko nočjo. Izbor novega se bo začel najmanj petnajst in največ dvajset dni po 28. februarju.
Novi papež zunaj Evrope?
Precej se šušlja o možnosti, da bi Vatikan prvič v svoji zgodovini izbral voditelja zunaj Evrope. Med neevropskimi imeni kot favoriti veljajo 63-letni nadškof v brazilskem Sao Paulu Odilo Pedro Scherer, 69-letni Leonardi Sandri, Argentinec, ki je bil dolga leta vodja pomembnega vatikanskega oddelka za osebje, in 64-letni Peter Turkson iz Gane, ki vodi papeški svet za pravičnost in mir. Med Evropejci pa za favorita velja 71-letni milanski nadškof Angelo Scola.
Kardinal Franc Rode bo tako v kratkem drugi slovenski kardinal, ki bo lahko soodločal o izbiri papeža. Pred njim je v konklavu že sedel kardinal slovenskega rodu, zdaj že pokojni Alojzij Ambrožič.
Duhovščina nižjega ranga in verniki na izvolitev papeža danes nimajo vpliva, a ni bilo vedno tako. Do 8. stoletja so papeža tako kot vsakega drugega škofa volili duhovniki in ljudstvo. Na njihove odločitve pa je pogosto pomembno vplivala posvetna oblast. Leta 769 so po hudih izgredih, povezanih z volitvami papeža, aktivno volilno pravico omejili na rimske kardinale (duhovnike in diakone), pasivno pa na duhovnike. Ljudstvo je lahko rezultat volitev poslej potrdilo le s ploskanjem. Leta 1179 je bilo nato določeno, da je za papeža potrebna dvotretjinska večina vseh kardinalov (danes zadošča navadna večina), konklave – zaprto zasedanje kardinalov do izvolitve – pa so uvedli še sto let kasneje. Tako je bil postavljen temeljni okvir, ki velja še danes, vključno s tem, da rezultat volitev ljudstvo tako kot nekoč potrdi s ploskanjem.
Vatikan se je zaradi večdesetletnega prikrivanja spolnih zlorab na irskem zapletel tudi v diplomatski spor s to katoliško državo. Najbolj je Irce, tudi njihov politični vrh, razburilo medijsko razkritje pisma, ki ga je leta 1997 Vatikan poslal irski Katoliški cerkvi in v njem od škofov zahteval, naj policiji ne prijavljajo domnevnih pedofilov znotraj duhovniških vrst. In kot da Vatikan še ne bi bil v dovolj kočljivem položaju, je papež Benedikt XVI. žrtve spolnih zlorab razočaral, ker po njihovem mnenju v imenu Vatikana ni dovolj jasno prevzel odgovornosti za zlorabe.
Sledila je za Vatikan izjemno neprijetna afera Vatileaks. Na eni strani naj bi se znašel papež s svojimi somišljeniki, na drugi pa državni sekretar Tarcisio Bertone, ki je bil ena glavnih tarč. Za uhajanje tajnih dokumentov, ki jih je v eni svojih knjig objavil italijanski novinar in publicist Gianluigi Nuzzi, je bil sicer obsojen nekdanji papežev osebni strežnik Paolo Gabriele, ki pa ga je papež decembra lani pomilostil. A v medijih se je vse od izbruha afere pa tudi ob obsodbi Gabrieleja veliko ugibalo o morebitnih organizatorjih podviga znotraj kardinalskih vrst.
