Vse več Otočanov se sprašuje, kaj delajo britanski vojaki v Maliju in zakaj premier David Cameron pozira kameram na balkonih v Alžiriji in Libiji. Severna Afrika je vendarle interesno območje rivalske Francije. Britanski komentatorji medtem ugotavljajo, da je premier »iztiril«. Ko je prišel na oblast, je obljubljal več bolnišnic in manj bomb, pa je poslal vojake že v tretjo vojno, čeprav vlada hkrati zaradi varčevalne politike vztrajno krči proračun za vojsko in število vojakov. Vladino obrambno politiko razglašajo za kaotično.
Temnopolti izzivalec
Kritike obrambne in zunanje politike niso Cameronova glavna skrb. To je nepriljubljenost njegovih konservativcev med volilci in s tem povezano zmanjševanje Cameronove priljubljenost med konservativci. Levičarski dnevnik Guardian trdi, da je močna skupina konservativnih poslancev ultimativno zahtevala, da do poletja 2014 bistveno poveča strankino priljubljenost, sicer bodo v parlamentu izsilili glasovanje o nezaupnici. Gre za tako imenovane torijske upornike, ki bi Camerona najraje zamenjali takoj, ker je zanje še vedno premalo desni in evroskeptičen. Kljub temu da se je nedavno petelinil proti EU in volilcem obljubil referendum o članstvu. Zametek notranje vstaje proti premierju je prišel na dan pred dnevi, ko je tednik Mail on Sunday razkril, da temnopolti konservativni poslanec in multimilijonar Adam Afriyie, ki ga nekateri razglašajo za britanskega Obamo (sam pravi, da ni črnec, ampak pripadnik »postrasne rase«), na skrivaj zbira podpise poslanskih kolegov, da bi izsilil volitve za vodjo stranke, na katerih bi nastopil kot Cameronov protikandidat (in avtomatično postal premier, če bi zmagal). Ko pa je to prišlo na dan, je vse skupaj zanikal. Mnogi konservativni poslanci se ali posmehujejo tej propadli »zaroti« ali pa pravijo, da bi bilo noro, če bi Camerona sredi mandata zamenjali z razmeroma neznanim poslancem.
Siti gosposkih fantov v vladi
A to ni vzelo poguma močni skupini konservativnih upornikov, ki mislijo, da je bil Cameron na volitvah leta 2010 v bistvu poražen, ker stranka ni dobila večine v parlamentu in so morali ustanoviti koalicijsko vlado z liberalnimi demokrati. Obenem so prepričani, da ne more zmagati na prihodnjih volitvah, ali celo, da si tega ne želi, ker mu je všeč biti koalicijski premier. Pravijo tudi, da so siti Camerona, Osbourna (finančni minister) in drugih gosposkih fantov v vladi, ki niso podobni drugim Britancem. Eden izmed njih pravi: »Torijci smo za vodjo izbrali prvo žensko in prvega Juda. Zakaj ne bi imeli za vodjo tudi prvega črnca!« Camerona bi najraje zamenjali že danes.
Ker imajo za zdaj premajhno podporo, so se odločili za ultimat: če ne bo izboljšal položaja stranke, bodo izsilili volitve novega šefa. Te so avtomatične, če petnajst odstotkov konservativnih poslancev – v tem parlamentu je to vsega 46 poslancev – to pisno zahteva od predsednika sveta stranke, v katerem sedi osemnajst najbolj imenitnih konservativnih poslancev. Prav ta odbor, ki vedno zaseda za zaprtimi vrati in deluje iz ozadja, igra glavno vlogo pri vzpenjanju in padanju torijskih šefov.
