Dejstvo je, da je država lačna, celo lakomna, svoje apetite skuša potešiti na tak ali drugačen način, pri tem pa se žal vedno manj ozira na to, da očitno veselo davi ravno tiste, ki naj bi te apetite potešili – namesto da bi jim dala vsaj malo prostora za delo in »dihanje«, jih dejansko duši na vsakem koraku. Približno tako, kot da sedi na veji nad prepadom in to vejo veselo in »strokovno« žaga. In se pri tem ne ozira na drevo, ki tarna, da to ne bo dobro.
Moja malenkost ni kakšen ekonomski strokovnjak, strateg, finančni globokomislec. A se vseeno sem ter tja pogovarjam tudi z ljudmi, ki to nepotešljivo lakoto in s tem tudi neumnost birokratkov občutijo na lastni koži. Kako bi si sicer razlagali dejstvo, da so si neki umi, skriti v pisarnah različnih palač, enostavno izračunali, da bi si lahko država z uvedbo dodatnega davka za motorje z večjimi delovnimi prostorninami v svoj nenasitni proračun nabrala 7 milijonov evrov, na koncu pa so iz vsega tega iztisnili le enega. 1 proti 7, res odličen izkoristek, ni kaj. In pri tem ni tako zelo dolgo tega, ko so mnogi ljudje, ki so zelo dobro seznanjeni tako z državno teorijo kot tudi kruto prakso v prodajnem salonu, ocenili, da se ta račun tem veleumom ne bo izšel. In so na to opozarjali, ko se je ukrep šele pripravljal. A so naleteli na gluha ušesa, saj »nas država tako in tako nikoli ni poslušala« in nikoli ni hotela sprejeti dejstva, da praksa mogoče govori drugačen jezik kot visokoleteči birokratski načrti.
Logika pa je zelo enostavna: z dodatnim davkom na vozila z večjimi motorji je država dobesedno razjezila in celo »užalila« kupce, ki si danes še lahko privoščijo take avtomobile. In ko užališ takega človeka, si lahko prepričan, da se bo našla pot nekje drugje. Prvič, da se takih avtomobilov enostavno ne bo več kupovalo, ker so postali pregrešno dragi, in drugič, da obstaja veliko načinov, kako zaobiti, a ne kršiti zakonodajo.
A v Sloveniji je pojem »dogovor« postal znanstvena fantastika. Stroke se ne upošteva tam, kjer bi se jo moralo in bi bilo zdravo za vse nas, gre se v projekte z nekimi nerealnimi ocenami, zasnovanimi na željah in pričakovanjih. In lahko se vprašamo, ali bo kdaj kdo za kar koli odgovarjal. Če se pri tem razmišljanju motim, bom z veseljem prisluhnil kakršni koli razlagi, kaj za vraga se je sfižilo pri teh birokratskih izračunih.
In res, Švejk je vedel, že dolgo vemo tudi drugi: če želiš biti na oblasti in pri koritu, ne smeš imeti preveč stika z realnostjo. »Nimajo za kruh? Ha, pa naj jedo potico!« je po nekih legendah bojda rekla Marija Antoaneta. Torej, dragi lastniki in potencialni kupci, juriš na potico.
