Velika podpora protestom
Val protestov je v zadnjih mesecih zajel tudi Slovenijo. Prihodnji teden, na kulturni praznik, se obeta že tretji v seriji protestov, poimenovanih Vseslovenska ljudska vstaja, ki jih po anketah javnega mnenja podpira kar več kot 80 odstotkov Slovencev. »Po dolga leta trajajoči politični apatiji so ti protesti skozi politični jezik izrazili vso tisto jezo, gnev in bes, ki so se nakopičili v času, v katerem je ozek sloj politične kaste pri belem dnevu plenil vse tisto, kar so prejšnje generacije ustvarjale desetletja. V resnici je mogoče govoriti o ljudski vstaji, ki še traja in zahvaljujoč kateri se je že nabralo veliko idej ter zamisli, ki predstavljajo alternativo skrajni različici neoliberalne politike na oblasti. Po dolgem času so domovinsko pravico dobile vrednote, kot so pravičnost, solidarnost, enakost, demokracija in druge, brez katerih je slovenska družba obsojena na dvojno kolonizacijo: najprej od lastne politične nomenklature ter posledično še na položaj periferije v odnosu do mednarodnih središč politične in ekonomske moči. Kot dokazujejo izkušnje od drugod, je za uspešno vstajo potrebno kar nekaj zgodovinskega časa, a je že sedaj očitno, da se je politična kasta znašla v defenzivi in začenja razumeti, da bodo vstajniki vztrajali, naj se jim vrneta ukradeni oblast in država. Posebej bi rad opozoril na velik moralni in etični dosežek upora, ki oblastnike razorožuje z gandijevskimi potezami, mirnim značajem, spontanim opredeljevanjem ter z visoko stopnjo kulturne sporočilnosti in oblikovanja alternativnih političnih idej,« ocenjuje dosežke dosedanjih slovenskih protestov sociolog dr. Rudi Rizman, sicer eden članov odbora za pravično in solidarno družbo, ki zahtevajo takojšen odstop vlade.
Več možnih scenarijev
In kakšen scenarij oziroma razplet napoveduje protestnemu gibanju pri nas? »Vstaja, ki bi ohranila progresivno dinamiko, je najboljše zagotovilo, da se ne uresniči črni scenarij, po katerem bi prišlo le do majhnih kozmetičnih sprememb, narejenih z namenom, da ostane vse enako – od ohranitve kulta osebnosti, to je večnega politika, ki ne bo nikoli dovolj nagrajen za zgodovinske usluge narodu, pa do nadaljevanja strankarske vladavine, ki zna poskrbeti samo za sebe in njej lojalne. Črnemu scenariju smo že bili priča v zadnjih dveh desetletjih, ko smo namesto obljubljenega večstrankarskega sistema dobili politično Hidro s sedem ali včasih tudi nekaj več glavami. Idealni scenarij pa bi pomenil, da bi uporna civilna družba in neobremenjeni strankarski veljaki sedli za mizo in se dogovorili o političnem preobratu, ki bi Sloveniji odprl nove demokratične, državljanske, ekonomske, socialne in etično-moralne priložnosti. Gre za uresničitev nič več in nič manj od tistega, kar je bilo državljanom obljubljeno, ko smo se podali na samostojno pot in ko smo sprejeli odločitev o članstvu v EU,« pravi Rizman, ki si prav od EU obeta dodaten pritisk na spremembe pri nas. »To, da ni prišlo do odstopov obeh v poročilu protikorupcijske komisije hudo obremenjenih politikov, je dokaz več, kako se požvižgata na pravno državo. Če spomnimo, da je bila pravna država eden nepogrešljivih pogojev za vstop v EU, bo verjetno prej ali slej tudi Bruselj moral izreči opozorilo. Vsaj v primeru kršenja načel pravne države na Madžarskem takšno opozorilo ni izostalo. Pri nas je problem kršenja pravne države še hujši, ker vključuje še koruptivnost omenjenih slovenskih politikov, ki v madžarskem primeru ni bila razvidna. Morda bi razumno dejanje odstopa obeh politikov, kot je to običaj v demokratičnih evropskih državah, lahko podaljšalo njuno politično življenje, a je njun neodziv le še nov dokaz, da je v igri dosti več – avtoritarno razumevanje in izvajanje svojih funkcij z namenom, da oblast neomejeno dolgo poskrbi za zagotavljanje njihove rente skupaj z rento njim lojalnih pripadnikov.«
Sogovornik se seveda zaveda, da sedanje protestno gibanje rezultatov ne bo prineslo čez noč, a ga ne skrbi, da bi kmalu lahko izgubilo moč. »Vstajniško gibanje ima ta čas na svoji strani velik intelektualni potencial, zato mu ne manjka strateških zamisli, poleg tega pa je tudi v pogledu izbrane taktike pokazalo zrelost in učinkovitost. To skupaj s katastrofalnimi gospodarskimi razmerami in naraščajočim obubožanjem najbolj ranljivih družbenih skupin zagotavlja velik mobilizacijski potencial in ostrino vstajniškega gibanja. Bo pa še pred predčasnimi volitvami, torej v naslednjih dveh do treh mesecih, moralo priti do dogovora med legitimnimi predstavniki uporniške civilne družbe in nediskreditiranimi predstavniki političnih strank o prehodni tehnični vladi, ki bi pripravila potrebne politične, pravne in druge spremembe, ki bi zagotovile resnično poštene volitve, torej take, da bo upoštevan glas volivcev in ne volja strankarskih kamaril. V parlamentu bi zadostovalo manjše število poslancev, ki pa bi morali ohraniti ustavno sicer zagotovljeno, v praksi pa nikoli udejanjeno pravico, da glasujejo po svoji vesti in znanju in ne po nareku voditelja svoje stranke,« ugotavlja Rizman.
Dosežki so že vidni
Dobre možnosti za uspeh pripisuje vstajniškemu gibanju tudi ekonomist dr. Bogomir Kovač. »Gibanje ima precej zagona in vztrajnosti, saj za njim stoji civilna družba z dobro organiziranim omrežjem, na drugi strani pa politika še naprej ustvarja krizo in tako skrbi za vedno nove razloge za proteste. Pričakovati je torej nadaljevanje teh protestov, njihova intenzivnost pa bo odvisna od posameznih pobud in političnih bombic, ki so lahko povod. Dodatna spodbuda je, da se že kažejo dosežki gibanja – odstop mariborskega župana, spremembe v vladni koaliciji in še kaj,« meni Kovač, ki ga prav nič ne skrbijo nekoliko prozorni pozivi razpadajoče vlade, češ da bi njen padec lahko ogrozil nujne reforme in državi povzročil gospodarsko škodo. »Politična nestabilnost sama po sebi sicer ni dobra, a se je treba vprašati, kaj je vzrok in kaj posledica. Prav predsednik vlade je s svojimi ukrepi in delovanjem povzročil nestabilnost in ne obrnjeno. Poleg tega so začrtani ukrepi vlade s slabo banko in državnim holdingom še precej bolj škodljivi od sedanje nestabilnosti, njeni dosedanji ukrepi z obsedenim varčevanjem in rezanjem proračunskih izdatkov namesto spodbujanja rasti pa so se že potrdili kot škodljivi z visokim lanskim padcem bruto domačega proizvoda. Zastavljene strukturne reforme, razen pokojninske, ki smo jo z zamudo končno sprejeli, še nekaj časa ne bodo imele učinka, zato je nesmiselno strašiti s kratkoročnimi posledicami na finančnih trgih. Sicer pa pri vsej zadevi niti ne gre toliko za ekonomske kot politične argumente, zato so takšni izgovori čisto nesmiselni,« je jasen Kovač.
Čeprav vladajoča stranka na vse pretege brani svojega predsednika in na vse načine skuša zmanjšati pomen protestov, hkrati pa Slovence in tudi tujino prepričati o nenadomestljivosti sedanjega premierja in vlade, se zdi, da pri tem ni posebno uspešna. Precej bolj prepričljiva od domnevne nenadomestljivosti trenutne vlade se ta hip veliki večini zdi primerjava vlade s spodnjicami. Kot so v svojem reku ugotovili (in pogosto tudi udejanjili) že Italijani, imajo pač vlade nasploh precej podobnosti s spodnjicami. Pogosto jih je namreč treba menjati. In to iz enakega razloga.
