Ljubljana. Borih deset minut je včeraj trajal narok, na katerem je sodnica Dušana Bajc začela in končala obravnavo tožbe zapornika z Doba Dragutina Srpaka, ki od ljubljanskega odvetnika Emila Zakonjška zahteva 50.000 evrov. A glede na včerajšnje dogajanje, ko je sodnica vse dokazne predloge zavrnila in na hitro zaključila dokazni postopek, je možnost, da bi odškodnino dobil, izjemno majhna.
Srpak od sredine leta 2007 na Dobu prestaja devetletno zaporno kazen zaradi vpletenosti v trgovanje z drogo. O njem so tisti čas pisali tudi v (zdaj že propadlem) tabloidu Direkt, članek pa ga je tako zmotil, da se je odločil za tožbo. O tem je obvestil odvetnika Emila Zakonjška kot pooblaščenca časopisne hiše, ki mu je takrat odpisal, da je izdajatelj Direkta Dnevnik, čeprav je z začetkom leta 2007 prišlo do spremembe in je tabloid po novem začela izdajati družba Media Projekt. Zakonjšek je Srpaka o pomoti obvestil že v odgovoru na tožbo. A čeprav so ga tudi pozneje na sojenju spet opozorili, da tožbe ni pravilno naslovil, je vztrajal pri pregonu Dnevnika – in nazadnje tožbo tudi pravnomočno izgubil. Kot trdi odvetnik, Srpak zaradi pomote ni bil oškodovan in zaradi nje tudi ni zamudil nobenega roka. Kljub temu je zapornik proti njemu vložil tožbo, češ da ga je namenoma zavedel in da je šlo za zaroto. Poskus mediacije ni prinesel uspeha, tako da je sodnica morala razpisati obravnavo. Udeležil pa se je je le Zakonjšek s pooblaščenko, tožnik pa ne. Kot je povedala Bajčeva, je Srpak pred obravnavo telefoniral na sodišče in sporočil, da ga pazniki nočejo pripeljati z Doba. Zakaj, ni znano, možno pa je, da se je zapletlo z računom za prevoz – Srpak bi ga namreč moral poravnati sam.
Tožil tožilko
Srpak se rad odloča za tožbe. Tako je na primer neuspešno tožil nekdanjo tožilko Branko Zobec Hrastar. Ravno ona je leta 2006 zastopala obtožbo, ki je njemu in soobtoženim očitala vpletenost v trgovanje z drogo. Očital ji je nevestno delo v službi in zahteval 100 tisočakov odškodnine, med drugim zato, ker se menda ni odzvala, ko je, tako Srpak, sodni senat na obravnavi spal.
Izgubil je tudi tožbo proti državi, s katero je zahteval 6000 evrov odškodnine zaradi nehumanega prestajanja kazni v zaporu na Dobu. Ko jo je maja 2008 vložil, je bival v 55 kvadratnih metrov veliki sobi s povprečno 17 obsojenci. »Nimam niti centimetra intimnosti. Stolov je premalo, za WC se čaka v vrsti, ljudje smrčijo. Zaradi tega prihaja do fizičnega in besednega obračunavanja,« je opisoval na sodišču in dodal, da ga je strah, da bo zaradi takšnih razmer, sploh pa uporabe skupnih sanitarij z osebami, okuženimi s hepatitisom in HIV, nevarno zbolel. Zatrdil je tudi, da se mu je zaradi vsega tega zdravstveno stanje tako poslabšalo, da je moral na srčno operacijo.
Prostorska stiska mu ni povzročala hudih duševnih bolečin
Sodišče mu je odgovorilo, da mora biti po zakonu obsojencem omogočeno zaupno testiranje glede okuženosti s HIV in virusi hepatitisa. Kdo je okužen, ne vedo niti zaposleni v zaporu, zato morajo vsi zelo paziti na osebno higieno. V sobi, kjer je bival Srpak, je prišlo na osebo 3,5 kvadratnega metra prostora, po praksi evropskega sodišča za človekove pravice pa so trije kvadratni metri meja, ki sama po sebi kaže na mučenje oziroma človeško in ponižujoče ravnanje. A imel je možnost uporabljati tudi skupne prostore, dvakrat dnevno je šel lahko na sprehod, poleg tega približno polovica obsojencev hodi na delo, torej jih je osem ur dnevno v sobi precej manj. Prostorska stiska je torej bila, a mu ni povzročila tolikšnega duševnega trpljenja, da bi bil upravičen do odškodnine, je sklenilo sodišče. Ali so njegove težave z zdravjem nastale ravno zaradi prenatrpanosti, niso mogli ugotoviti. Za to bi bili potrebni podrobnejši dokazi, ki jih Srpak ni predložil, na primer kakšno je bilo njegovo zdravstveno stanje poprej, narava njegove bolezni in razlogi zanjo.
