Frizerka in šivilja. Prva sestavlja avtomatske varovalke, druga jih na koncu linije pakira v embalažo. Obe zaslužita minimalno plačo, brez možnosti nagrade, če bi v osmih urah presegli normo 435 sestavljenih oziroma zapakiranih komadov varovalk. Dodatek dobijo le za delo ponoči. Tudi zato sta Beti Janežič in Saša Meterc včeraj poleg številnih sodelavcev ostali doma.
V izlaškem Etiju delata 18 let, a za nobeno od njiju to že takrat, ko je bilo stanje v podjetju še precej bolj rožnato, ni bila sanjska služba. Janežičeva kot invalidka, upokojena za polovični delovni čas, pravzaprav ni imela druge izbire, priznava, Meterčeva pa je izbirala med Etijem in Delozo, kjer so zaposlene že v tistih časih delale po uro dlje, da so dosegale dnevno normo. Odločila se je za Eti, za kar si je še vedno hvaležna, saj je šla Deloza že nekaj let po tem v stečaj. Tako ima vsaj še danes službo, se tolaži, vendar si ob treh otrocih, dva sta še šoloobvezna, ne predstavlja, da bi tudi soprog konec meseca domov prinesel plačo, kakršna je njena. Za moževo za »zasavske razmere« solidno plačo je hvaležna tudi Janežičeva.
Minimalno plačo prejema tretjina zaposlenih
A jih veliko nima niti te sreče, saj so med 900 zaposlenimi na Etiju številni primeri, ko v proizvodnji delata mož in žena, oba za borih 562 evrov minimalne plače. V sindikatu zato prejemajo čedalje več prošenj za solidarnostno pomoč, kakih 50, 100 evrov ali vsaj paket s hrano. »Ljudje tonejo, prihranke, ki jih že tako niso mogli imeti veliko, so 'počistili'. So pa najbolj ubogi tudi najbolj tiho,« opaža Mateja Gerečnik, predsednica sindikata Eti in predsednica zasavske regijske organizacije SKEI. Ena njihovih glavnih zahtev je zato dvig osnovne minimalne plače in dvig vseh plač, a se v podjetju o tem ne morejo pogajati, dokler ne bodo zadeve rešene na državni ravni, pojasnjuje Gerečnikova. Jani Braune, direktor za pravne, kadrovske in splošne zadeve, pa jasno pove, da takšnih zahtev ne bodo mogli sprejeti, saj bi to za podjetje pomenilo prevelik strošek in bi zapadli v rdeče številke. Hkrati ne pozabi omeniti, da daleč okoli ni podjetja, ki bi na enem mestu zaposlovalo toliko ljudi, in da bi zamajan obstoj Etija Zasavju prinesel socialno bombo.
Zaposlenih na minimalni plači je sicer okoli 300, odvisno od števila ur v mesecu, povprečna bruto plača v Etiju pa znaša okoli 1200 evrov. »S tem ne dosegamo niti slovenskega povprečja. Prihranke, ki jih delajo na plačah, bi lahko delali tudi na kakem drugem področju,« je prepričana Gerečnikova.
Agencijske delavce obveščajo kar po SMS-sporočilih
Delovni pogoji v proizvodnji Etija so sicer zelo različni. Sami se o tem včeraj nismo mogli prepričati, saj je vodstvo zavrnilo našo prošnjo za vstop v delavnice, zato povzemamo pripovedovanja zaposlenih. Delavci na oddelku keramike denimo osem ur v »bata« škornjih in predpasnikih z rokami ves čas v vodi žagajo cevi, drugim je malce bolje, ker imajo opraviti s tako finimi izdelki, da v prostoru ne sme biti niti malo prahu, tretji osem ur preživijo ob pečeh. K plači zato dobijo 20 ali 30 evrov dodatka, a ta vsota še zdaleč ne odtehta težavnosti dela, poudarja Gerečnikova. Ob tem zaposleni vsak dan znova lovijo tudi norme, ki jih ni lahko doseči, če jo kdo preseže, pa za to ni nagrajen in dodatno motiviran za še večjo produktivnost. »Med ljudmi zato vlada strašno nezadovoljstvo,« je povedala sindikalna predstavnica. Temu sta pritrdili tudi Janežičeva in Meterčeva, ki sta včeraj stavkali doma. »Veliko je bolniške, ker ljudje enostavno ne zmorejo več. Pa veste, kako grozno mora biti, če gredo na bolniško kljub temu, da se zavedajo, da ne bodo dobili niti minimalne plače,« sta pripovedovali sogovornici.
Izpostavili sta tudi odnos do okoli 130 zaposlenih prek zaposlitvenih agencij, ki jih o morebitnem podaljšanju pogodbe za mesec dni obveščajo kar prek kratkih SMS-sporočil. »O tem jih obvestijo do 20. v mesecu, a ta mesec sporočila še niso prejele, najverjetneje zaradi današnje stavke. Včeraj so namreč prejele SMS-sporočilo, da vedo, da je stavka, in naj se vedejo kot zaposlene v Etiju in po navodilih vodstva. Razumljivo je, da so v strahu pred izgubo službe prišle delat, hkrati pa so dobre, da zdržijo vse te pritiske,« sta povedali Meterčeva in Janežičeva. Obe si sicer predstavljata, da bi v Etiju lahko z veseljem delali vse do upokojitve, vendar le ob večji meri razumevanja vodstva do zaposlenih v stiski. »Osem ur dan na dan ponavljaš iste gibe, roke so obrabljene, pa čeprav še niso tako stare. A zaman prosiš za premestitev na drug oddelek. Pa bi bilo že samo to veliko za motivacijo in produktivnost pri delu,« je želje številnih iz proizvodnje Etija povzela Janežičeva.
Čistilka in inženir že skoraj izenačena
Podobna zgodba kot na Izlakah se je odvijala tudi na drugem koncu Slovenije, v šempetrski Iskri Letriki, kjer je doma ostalo 90 odstotkov zaposlenih. Tisti, ki so v službo vendarle prihajali, pa so imeli različne razloge. Neodložljivo delo. Nestrinjanje z obliko stavke, s časom, v katerem se stavka. Spet drugi so priznali, da vsak evro prav pride.
Kljub vsemu so obstale vse proizvodne linije. Dejan Sirk, predstavnik SKEI v podjetju, je že malo po sedmi uri v mraku pred proizvodnimi halami povedal, da stavkajo, ker želijo usklajevanje plač z inflacijo. »Najnižja zajamčena plača je 584 evrov, s tem se danes ne da preživeti. Popraviti želimo tudi druge plačilne razrede in jih uskladiti z inflacijo. Želimo si, da bi osnovna plača postala najnižja izhodiščna plača. Uravnilovke nočemo,« je poudaril sindikalist, ki svari, da se zna ob tem trendu kmalu zgoditi, da bosta imela čistilka in inženir enaki plači.
Po podatkih uprave v Iskri Letriki minimalno plačo prejema manj kot dvajset ljudi. Podatku pritrjujejo tudi v sindikatu SKEI, opozarjajo pa, da je velika večina zaposlenih v proizvodnji blizu te številke in da je povprečna plača vseh zaposlenih nižja od slovenske povprečne plače. Lanskega decembra so zaposleni v povprečju zaslužili 1430 evrov bruto plače. O tem, kje je Iskra Letrika danes in kje jo je pričakoval, nima najslabšega mnenja. »Ostajamo na trgu, v danih pogojih delamo dobro, pričakovanja pa seveda morajo biti večja,« pravi. Priznava pa, da obstaja bojazen, da bi v iskanju preživetja proizvodnjo selili na trge s cenejšo delovno silo.
Uprava Iskre Letrike stavke ni želela komentirati, saj meni, da s tem ne bi nič pripomogla k boljšemu vzdušju. »Omenili pa so nam, da prodaja ni najbolj cvetoča in da mogoče ne bo podaljševanja pogodb, a to je bilo tudi vse,« pravi Sirk. Pred Iskro Letriko je bilo včeraj namreč slišati, da naj pogodb za določen čas ne bi podaljšali približno 30 delavcem.
