Z Al Kaido povezana skupina islamskih skrajnežev, ki je izvedla ugrabitev več sto delavcev na alžirskem plinskem polju, je včeraj napovedala nove podobne operacije. Tokratna se je krvavo zapletla z akcijo alžirske vojske, ki ni bila povsem uspešna, saj še vedno pogrešajo nekaj več deset tujcev. Njihova usoda je bila včeraj še neznana, saj se ni vedelo, ali so v rokah ugrabiteljev ali pa že mrtvi, po navedbah lokalnih alžirskih virov naj bi bili med njimi deseterica Japoncev, osem Norvežanov in vsaj dva ducata Britancev.
Na sredino zasedbo energetskega razvojnega projekta In Amenas, ki združuje štiri nahajališča plina in predelovalne zmogljivosti v bližini alžirske meje z Libijo, lastijo pa si ga poleg alžirske državne firme Sonatrach še britanski BP in norveški Statoil, so alžirske oblasti najostreje reagirale. Vojaške reševalne akcije, v kateri so uporabile celo letala, niso niti uskladile z državami, iz katerih so bili tuji ugrabljeni delavci. Smrt najmanj sedmerice med njimi je zatorej sprožila kritične odzive več vlad, čeprav je alžirski vojski uspelo rešiti več kot 650 talcev, med njimi okoli 70 tujcev. Edinole norveški premier Jens Stoltenberg meni, da alžirske oblasti niso imele druge možnosti, kot da skušajo talce osvoboditi. Njegov britanski kolega Cameron, ki je zaradi kriznih razmer v Magrebu odpovedal včerajšnji dolgo pričakovani govor o britanskih pogledih na prihodnost skupnega življenja v Evropski uniji, je obžaloval, da ni bil o akciji vnaprej obveščen, saj bi lahko Alžiru ustrezno pomagal. Velika Britanija ima namreč več izkušenj pri ravnanju v takšnih razmerah ter bolj usposobljene ekipe za pogajanja ali vojaško ukrepanje. Tudi Japonska je protestirala zaradi akcije, ki ni spoštovala najvišje prioritete, torej človeških življenj, iz Washingtona pa so samo sporočili, da potrebujejo popolnejše podatke o posredovanju alžirske vojske, ki je osvobodila pet njihovih državljanov.
Načrtna destabilizacija Alžirije
Napad na alžirsko plinsko polje je nedvomno povezan z delovanjem severnoafriških islamskih skrajnežev in dogajanjem v Maliju od lanskega državnega udara, po katerem je Bamako povsem izgubil nadzor nad severnim delom države. Očitno pa napad ni neposredna posledica francoskega vojaškega posredovanja v tej bivši koloniji, saj je bil po navedbah mavretanske tiskovne agencije ANI ugrabiteljski načrt pripravljen že vsaj dva meseca. Odgovornost za napad na In Amenas je namreč prevzela skupina skrajnežev, poimenovana Katibat Mulatamin, alžirskega džihadista Mohtarja Belmohtarja, ki se je kalil v bojih proti sovjetskim silam v Afganistanu. ANI med drugim poroča, da prelitje malijske krize v Alžirijo ni naključje, ampak del načrtnega delovanja tamkajšnjih skrajnežev, ki so ocenili, da bodo alžirske oblasti slej ko prej sklenile zavezništvo z zahodnimi silami, ki so podprle vlado v Bamaku. Ob francoskem posredovanju se je to tudi zgodilo, saj je Alžirija bivši kolonialni vladarici, ki se je je rešila šele po krvavi vojni, odprla svoj zračni prostor za napade na položaje skrajnežev po vsem severnem Maliju.
Vse več strateških analitikov že komaj teden po enostranskem francoskem posredovanju ocenjuje, da je bila sicer upravičena akcija v okviru resolucije ZN in na prošnjo oblasti v Bamaku sprožena precej na pamet. Nicolas van de Walle z univerze Cornell tako ugotavlja, da uporniki na severu Malija »demonstrirajo superiorno poznavanje terena, njihova sposobnost, da se izmuznejo v sosednje države, je izjemna, izkazujejo pa tudi izredno mobilnost«. Francija sicer uživa vso diplomatsko podporo zahodnih prestolnic ter tudi sicer skeptične Rusije, a bo potrebovala več od tega, namreč konkretno širšo logistično podporo, vojake iz sosednjih afriških držav v okviru misije ECOWAS in tudi ameriška brezpilotna letala. Če se bo konflikt razplamtel, pa se obeta tudi nova huda humanitarna katastrofa. Po navedbah tiskovne predstavnice Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) Melisse Fleming je trenutno v Maliju okoli 229.000 ljudi notranje razseljenih, okoli 147.000 pa jih je pobegnilo v sosednje države. Ocenila je, da lahko nadaljevanje spopadov v beg prežene še 700.000 ljudi, od katerih bi jih zatočišče v sosednjih državah iskalo več kot 400.000. de, agencije
