Slovenski rokomet ima kopico slabih izkušenj z velikih tekmovanj, ko so bile reprezentance na pragu rokometnega raja, nato pa so v večini primerov pristale v peklu. A vendarle se zdi, da je sedanja garnitura predvsem psihološko trdnejša, kar je ne nazadnje dokazala (če že Savdska Arabija in Južna Koreja nista pravo merilo) z velikim preobratom proti Poljakom. Po bledi predstavi v prvem polčasu je sledila vrhunska v drugem, a poljski skalp pred nadaljevanjem SP prinaša tudi nevarnosti.
Morebitna prevelika lagodnost in podcenjevanje sicer kakovostnih Belorusov po fantastični zmagi proti Poljakom bi se lahko slovenski reprezentanci vrnila kot bumerang. Izkušnje iz preteklosti nas učijo, da smo se proti favoritom vedno znali dobro »napaliti«, medtem ko smo objektivno slabše nasprotnike jemali z levo roko in jih zato potem pogosto dobili po glavi. Že dejstvo, da zmaga proti Belorusiji in uspeh Srbije proti Poljski (ali vsaj remi) prinaša najmanj drugo mesto, o prvem pa bi potem odločal neposredno dvoboj s Srbi, mora biti za mlado reprezentanco dovolj velik motiv in cilj. In zato bosta zanjo zadnji dve tekmi v skupinskem delu v Zaragozi znova pravi uri resnice in rokometne zrelosti.
Če drži, da ima sedanja reprezentančna generacija zmagovalno miselnost in mentaliteto, potem razplet tekme z Belorusi ne bi smel biti vprašljiv. V nasprotnem primeru bi si Slovenci lahko zelo zagrenili življenje in po najslabšem scenariju (poraza proti Belorusiji in Srbiji, zmaga Poljakov proti Srbiji...) osvojili šele četrto mesto. To bi pomenilo, da bi v osmini finala naleteli na gostitelje Špance, ki bodo favorizirani, in namesto rokometnega raja bi spet pristali v peklu. A kljub hudi zimi je bilo takih peklenskih razpletov že več kot dovolj, mar ne?
