Zagorje. Ljubljansko višje sodišče je razsodilo, da ne Drnovškov kip ne poimenovanje mestnega parka po njem ne posegata v pravice svojcev do pietete, osebnostne pravice ali druge človekove pravice. S tem je pritrdilo stališču občine Zagorje, ki se je pred enim letom pritožila na sodbo trboveljskega okrajnega sodišča, da mora upoštevati želje svojcev in Drnovškov bronasti kip odstraniti iz mestnega parka ter hkrati razveljaviti poimenovanje mestnega parka.
»Sodišče je dopustilo poimenovanje parka in postavitev obeležja in med drugim navedlo, da bi odstranitev kipa odvzela legitimno pravico izražanja spoštovanja in odnosa tistemu delu javnosti, ki je dr. Drnovška cenila, ga spoštovala in ki želi gojiti spomin nanj,« je sodbo višjega sodišča povzel odvetnik občine Zagorje Janez Stušek iz odvetniške pisarne Zidar Klemenčič. Zagorski župan Matjaž Švagan je dodal, da v tem sodnem epilogu ni ne zmagovalcev, ne poražencev. »Gre za slovenski narod. Kip je samo simbol spoštovanja osebnosti dr. Drnovška,« je bil kratek zagorski župan.
Javna oseba »par excellence«
Višje sodišče se na 20 straneh obrazložitve sodbe opredeljuje do vseh pravnih vprašanj in dilem, pri tem pa se sklicuje tudi na primerjalno in tujo sodno prakso. Na podlagi dejstva, da je dr. Drnovšek opravljal vrsto najvišjih političnih in državniških funkcij in bil zato v Sloveniji ena najbolj prepoznavnih oseb, poleg tega pa je bil tudi avtor knjig s polno duhovne in filozofske snovi, višje sodišče zaključi, da je bil pokojni državnik absolutno javna osebnost »par excellence«. »Prvostopenjsko sodišče je, čeprav tega ni zapisalo izrecno, očitno menilo, da je bil dr. Drnovšek v času svoje smrti le še relativno javna oseba, zato je tožniku (Drnovškovim svojcem, op. p.) z ugotovitvijo njegovemu tožbenemu zahtevku nudilo preširoko pravno varstvo,« je med drugim zapisano v obrazložitvi višjega sodišča. V nadaljevanju še pojasnijo, da med relativno javne osebe spadajo tisti, ki so javnosti zanimivi zgolj začasno, medtem ko so absolutno javne osebe, kakršna je bil tudi dr. Janez Drnovšek, zaradi svoje vloge in funkcije v družbi ves čas pod drobnogledom javnosti in ne morejo več zahtevati statusa zasebnika, ki bi bil upravičen do anonimnosti.
Upoštevali primer Willyja Brandta
Pri tem se sklicujejo tudi na primer iz nemške sodne prakse, ko se je vdova pokojnega kanclerja Willyja Brandta uprla izdaji spominskih kovancev z njegovo podobo. Nemško vrhovno sodišče je v tem primeru razsodilo, da v primeru, ko gre za absolutno javno osebo, privolitev svojcev ni potrebna. Temu je sledilo tudi ljubljansko višje sodišče, ki je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je bila postavitev Drnovškovega kipa brez soglasja svojcev lahko moralna sporna, kar pa ne pomeni tudi, da jim zato pripada sodno varstvo za pravice svojcev do pietete in druge osebnostne pravice. Še več, višje sodišče ugotavlja tudi, da z zahtevo po odstranitvi kipa ali poimenovanja parka po njem ne bi uspel niti pokojni dr. Drnovšek, če bi bil v času postavitve kipa še živ.
Tričlanski senat višjega sodišča obrazložitev zaključi, da poseg v pravice Drnovškovih svojcev ni bil nedopusten in je ustavno skladen, zato je »oblastno ravnanje tožene stranke, ki je s poimenovanjem parka in postavitvijo kipa vanj na simbolni ravni podprlo pokojnikove vsestranske ideje, vrednote in stališče, v javnem interesu«.
Drnovškove odvetnice Urške Chitrakar nam včeraj ni uspelo priklicati za odziv, smo pa iz drugih virov izvedeli, da sodbe ne bodo komentirali, dokler je v celoti ne preučijo.
