Nosove tistih, ki niso vajeni vonja kosmatih štirinožnih prijateljev, je že na vhodu Gospodarskega razstavišča pričakal močan vonj. Še sreča, da je to zelo prilagodljiv organ, saj je že čez nekaj minut pozabil, da ga obkrožajo vonjave okoli 1050 psov različnih pasem. Obiskovalci mednarodne razstave psov Cacib 2013 so se pozneje na pasji vonj spomnili le še takrat, ko jim je kateri od nadobudnih psov nepričakovano podaril poljub ali objem.
Pomembna je tudi osebnost
Kužki so se podobno kot misice potegovali za naslov najlepšega, s to razliko, da pse sodniki ocenjujejo na podlagi dobro znanih lastnosti, ki psa iz posamezne pasme delajo lepega. Lastnica treh zlatih prinašalcev iz Bolgarije Svetla Velichkova pa je poudarila, da morajo psi pokazati tudi osebnost. »Če bo sodnik dva psa ocenil enako, bo kot boljšega izbral tistega, ki je pokazal boljšo osebnost. Zato je zelo pomembno, da so psi na razstavah tudi dobro razpoloženi,« je razložila Bolgarka.
Podobno kot ljudje lahko imajo torej tudi naši pasji ljubljenčki dobre ali slabe dneve. Velichkova ni znala povedati, kaj njene zlate prinašalce, ki so vsak v svojem zaboju po štiriurnem lišpanju čakali, da se v krogu pomerijo z drugimi prinašalci, spravi v slabo voljo. »Včasih jih je zelo težko motivirati celo s hrano in igračami. V takšnih trenutkih upaš na najboljše pred sodnikom oziroma enostavno počakaš na novo razstavo,« je bila odkrita Velichkova. Podobno je povedal tudi Hrvat Ivor Jelavić, ki je na razstavo pripeljal francosko buldoginjo Lepo. »Če je pes nerazpoložen, je pač nerazpoložen. Ne more zaigrati dobre volje. Pomembno je samo to, da imaš svojega psa rad in mu tega ne zameriš,« je poudaril Jelavić in potrepljal komaj šestmesečno Lepo, ki zaradi kratkih temnorjavih dlak ni potrebovala urejanja, preden je stopila pred sodnika.
Lastniki dolgodlakih pasem pa so medtem imeli polne roke dela z razčesavanjem, umivanjem, sušenjem, navijanjem in spletanjem dlake. Borderski koliji so z dvignjenimi smrčki čakali, da jim lastniki skrtačijo črno-belo grivo na prsih, papilloni oziroma tako imenovani metuljčki so stoično prenašali česanje dolgih rjavo-črnih dlak na ušesih, šicuji pa so na satenastih rdečih odejah leže opazovali obiskovalce, medtem ko so jim lastnice spletale kitke in pripenjale rdeče pentljice na vrh čela, ki so odkrile njihove temne gumbaste oči.
Ne za nagrade, temveč za ugled
Toda lastniki na razstavi niso tekmovali za denarno nagrado. »Gre za prestiž, ki posredno prinaša denar. Če določen pes zmaga na več razstavah, ga rejci iste pasme bolj cenijo in si želijo svoje pse pariti z natanko tem psom. Šele v tej fazi si lahko obetamo neki prihodek,« je pojasnila Velichkova in dodala, da se zaradi oddaljenosti nekaterih razstav, prijavnin in drugih stroškov, povezanih z razstavami, vložek v ta posel ne povrne vedno. Obiskovalci razstave se niso toliko menili za posel vzrejanja čistokrvnih psov, ampak so se skozi neprestano gnečo prebijali, da bi videli čim več različnih psov. Konkurenco sta si sklenila pobliže ogledati tudi dva razposajena bernska planšarja, ki sta se prosto sprehajala po halah, vse dokler ju ni po pozivu prek ozvočenja prišel iskat njun lastnik. Najmlajše obiskovalce pasje razstave so verjetno najbolj navdušili psi iz enote reševalnih psov, s pomočjo katerih so se otroci naučili premagati strah pred psi. »Carsko!« je ob trikih, ki jih je izvajala zlata prinašalka iz te enote, vsakokrat vzkliknil desetletni Tilen. Kateri trik mu je bil najbolj všeč? »Ko je psička na zadnjih tačkah prosila za hrano,« je izstrelil Tilen. »Pa ko mi je dala tačko v pozdrav,« je še hitro pristavil desetletnik.
