Nista razočarala. Silvio Berlusconi in razvpiti televizijec Michele Santoro namreč. Četrtkovo Berlusconijevo triurno predvolilno gostovanje v Santorovi oddaji Servizio Pubblico je gledalcem, ki jih je bilo kar 8,6 milijona, postreglo s pestrim besednim in na trenutke že na fizični obračun meječim dvobojem. Protagonista, ki sta drug drugemu trn v peti že dolga leta (Santoro, zagrizeni levičar in oster kritik Berlusconija, nekoč tudi poslanec Oljke v Evropskem parlamentu, je moral na vztrajanje Berlusconija zapustiti državno televizijo Rai), sta predvolilno kampanjo spremenila v zabavo. Čeprav v oddaji ni manjkalo resnih vprašanj, od odgovornosti za krizo v Italiji, do političnega ustroja države, Berlusconijevih predvolilnih obljub o zmanjšanju davčnega primeža, so oddajo najbolj zaznamovali prepiri med glavnima protagonistoma, osebni obračuni in komični vložki. Santoro si je Berlusconija privoščil s predvajanjem famoznega posnetka zaprepadene nemške kanclerke Angele Merkel pred vrhom Nata, ki jo je Berlusconi pustil dolge minute čakati na rdeči preprogi, medtem ko je telefoniral. Berlusconi mu je vrnil z opazko, da je Santoro obiskoval večerne šole, medtem ko je sam diplomiral na univerzi. Proti koncu oddaje je že kazalo, da se bosta spoprijela tudi fizično, a se je po šopirjenju končalo s Santorovo zavrnitvijo rokovanja z Berlusconijem.
Vedno igra na prave strune
Berlusconi je, kot že tolikokrat doslej, izpadel kot mojster televizijskega nastopanja in igranja na najbolj dovzetne strune italijanskih volilcev. A vendar je bil na trenutke, ko so novinarji v oddaji secirali njegove kontradiktorne izjave in razkrivali številne napake v podatkih ter delovanje njegove politične stranke, njegov obraz precej resen. Pred Italijani si je skušal znova oprati roke pred krivdo za krizo. Ponovil je že večkrat slišano trditev, da leta 2009 v Italiji ni bilo krize, da so bile restavracije polne, da je bilo zelo težko rezervirati letalske lete in da so podjetja delala s polno paro. Kako je lahko spregledal, da se je tistega leta ves razviti zahodni svet utapljal v globoki recesiji in hudi finančni krizi, se je spraševal Santoro in opozoril, da se zgodovina vendarle ni začela leta 2009. Italija je v gospodarskih težavah že skoraj dve desetletji. Te niso izbruhnile kar čez noč. Krivi so Nemčija, Evropska centralna banka (ECB) in vlada profesorjev, je zatrjeval Berlusconi. Nemčija, ker so njene banke leta 2011 na veliko prodajale italijanske obveznice in s tem povzročile paniko, ECB, ker ne garantira za javne dolgove evrskih držav, kot to počnejo ameriške Zvezne rezerve, in tehnična vlada Maria Montija, ker se ni znala spopasti s krizo, ki je prišla od zunaj. Da je skupaj s poslanci svoje stranke podpiral ukrepe Montijeve vlade, vse dokler ga ni vnovič premamil premierski položaj, za Berlusconija ni več pomembno. Vlado so podpirali, dokler se ni priklonila levici, je dejal.
Da je precejšen dela mandata tehnično vlado hvalil in njene politike označeval le za nadaljevanje ukrepov, ki so jih predvideli že v njegovi vladi, je danes že pozabljeno. Pa tudi, da je kot idejo desnosredinske vlade označil Montijevo obdavčitev stanovanjskih nepremičnin, ki pa bo po novem, če zmaga, deležna delne odprave. A Berlusconijevi populistični televizijski nastopi očitno delujejo – podpora med volilci mu vztrajno narašča. Še pred kratkim politični mrtvec je tudi na tokratnih volitvah eden glavnih protagonistov.
