Toda vprašanj v zvezi s tem holdingom je veliko! Nekaj je tehničnih. Ali ne bo holding že takoj ob ustanovitvi insolventno in nelikvidno podjetje, ki je po zakonu zrelo za stečaj, saj nastane s transformacijo dosedanjega SOD? Kakšna bo bilanca stanja holdinga, ko bodo nanj tako ali drugače preneseni Družba za svetovanje in upravljanje (DSU), KAD, Sklad za financiranje razgradnje Nuklearne elektrarne Krško in naložbe, ki jih je upravljala AUKN? Koliki del državne lastnine bo sploh prenesen na holding? Kaj je z javnim sektorjem? In kakšen bo poslovni izid tako nastalega holdinga? Kako se bo kupnina iz privatizacije državnih podjetij v lasti SDH prenesla v državni proračun? Ali ne bo, na primer, večstomilijonski privatizacijski izkupiček iz prodaje Telekoma moral najprej pokriti izgube SOD ali omogočiti dokapitalizacijo kakšnega drugega podjetja v lasti holdinga, preden bo nekaj novcev kapnilo v državno blagajno? Ali s preoblikovanjem SOD v SDH ne ohrani tudi SDH temeljne naloge SOD, to je pokrivanje obveznosti iz denacionalizacije? Ali ne bo prenos kakšnega podjetja na holding – na primer DARS – zaradi razvrednotenja premoženja v DARS ustvaril v SDH kritičnih izgub in kapitalske neustreznosti? Samo upamo lahko, da odgovore vedo vsaj poslanci, če že ne vemo tisti, ki nam je bila odvzeta pravica, da gremo na referendum! Ob teh, tehničnih vprašanjih, ki zagotovo niso družbeno nevtralna, pa ostaja glavno vsebinsko vprašanje: ali je danes sploh mogoče državno lastnino upravičiti s teorijo, s katero pojasnjujemo tržno gospodarstvo? In ker gre pri SDH za organiziranje državne lastnine, o njem ni mogoče razmišljati, če si tega vprašanja ne zastavimo in nanj tudi ne odgovorimo. Pravi ekonomist bo odgovor na to vprašanje moral poiskati v ekonomski teoriji, če se noče spustiti na raven branjevke.
Ekonomska teorija o državni lastnini
Če izločimo tiste ekonomske in poslovne teorije, ki so izvedenke ali pa so zgolj sistematizacija gospodarske prakse, je odgovor na dlani. Obstoj državne lastnine v sodobnih gospodarstvih lahko pojasnimo edino z marginalizmom švicarske šole. V nasprotju s splošnim prepričanjem keynesianizem pri tem ni uporaben, saj ne govori o državi kot lastniku podjetij. Obstoj posameznih lastninskih oblik je namreč tako v zgodovini kot v teoriji stvar njihove superiornosti z vidika učinkovitosti. Zato moramo za analizo vloge državne lastnine izhajati iz take ekonomske teorije, ki ima v osredju vprašanje učinkovitosti. V sodobni ekonomski teoriji pa je to marginalizem švicarske šole.
V ekonomski teoriji namreč domnevamo, da je določeno gospodarstvo učinkovito, če noben član družbe ne more izboljšati svojega položaja, ne da bi nekdo drug v družbi svoj položaj poslabšal. Takšno stanje gospodarstvo doseže, če se v njem uresniči pet pravil, katerih avtor je eden glavnih predstavnikov marginalizma švicarske šole Vilfredo Pareto. Eden najbolj briljantnih in najočarljivejših delov ekonomske teorije nasploh pa je ugotovitev, da se ta pravila uresničujejo sama, če porabniki maksimizirajo korist, podjetja maksimizirajo profit in so cene zanje dane in enake. Tako obnašanje kupcev in prodajalcev pa zahteva in omogoča privatna lastnina. Zato v tranzicijskih državah govorimo o nujnosti privatizacije. Za učinkovito delovanje tržnega gospodarstva in uspeh tranzicijskih procesov pa sta ključni zaščita privatne lastnine in uveljavitev države, ki s pravnim sistemom varuje zasebno lastnino. Kje pa je potem državna lastnina?
Odgovor je v dveh »toda«! Prvi »toda« je povezan s spoznanjem, da različni monopoli onemogočajo, da bi s prostim delovanjem trga nastalo učinkovito stanje. Če monopolnih razmer ni mogoče pretvoriti v konkurenčne, naj bi država zasebno lastnino nadomestila z državno. Tako pridemo do prvega razloga za obstoj državne lastnine. A država v teh primerih ne more delovati enako kot zasebnik, saj potem njeno nadomeščanje privatne lastnine ne bi bilo smiselno. Zasledovati mora družbeni cilj, ki ga zasebniki s svojimi motivi ne dosežejo.
To velja tudi za drugi »toda«, ki je povezan s tržnimi nepopolnostmi. Njihova bistvena značilnost je, da tudi popolna konkurenca pri njih ne pripelje do stanja, v katerem položaja posameznika ni mogoče izboljšati, ne da bi se položaj drugih poslabšal. Tržne nepopolnosti nastajajo z javnimi dobrinami, zunanjimi učinki in nepopolnimi informacijami. V vseh teh primerih je smiselno, da o obsegu proizvodnje tudi prek podjetij odloča država. S tem lahko poveča družbeno korist prek tiste, ki jo je sposobna doseči popolna konkurenca in privatna lastnina.
Vloga državne lastnine v slovenskem gospodarstvu
Torej, z vidika ekonomske teorije ima državna lastnina v podjetjih mesto le, če ni mogoče zagotoviti konkurence in če je proizvodnja vezana na tržne nepopolnosti. V teh primerih si lahko pomagamo z državno lastnino, ker trg zagotovo ni sposoben ustvariti stanja, v katerem nihče ne more biti na boljšem, ne da bi bil kdo drug na slabšem. Samo za vzorec na teh iztočnicah preletimo slovensko družbo! V Sloveniji dravskim elektrarnam ni mogoče ustvariti konkurence, saj nimamo podobne reke in tudi cene elektrike z evropskega trga jim niso konkurenčne. Če HSE tudi le delno privatiziramo, si bo privatni lastnik prisvojil monopolne profite oziroma rente tudi iz dravskih elektrarn, ker je HSE njihov lastnik. Le državni HSE lahko te rente prenese na davkoplačevalce. Najbolj pravilno bi bilo, da jih preprosto ne bi vgrajeval v cene elektrike.
Infrastrukturni del Slovenskih železnic, letališče Brnik, verjetno tudi Adria Airways, ELES in SODO, zdravstvo in šolstvo ter raziskave in še marsikaj imajo močne pozitivne zunanje učinke. Teorija pravi, da bo obseg njihove dejavnosti napačen z vidika koristi slovenske družbe, če jih prepustimo privatnemu interesu. Zato jih moramo organizirati v okviru države, ki zasleduje družbene cilje. Zasebniki pa pri takih poslih sploh ne bi smeli imeti dovolj interesa do lastnine, saj družbenih koristi zasebni lastniki takih podjetij ne morejo požeti zasebno zgolj s samo lastnino. Zato bo težko najti zasebnega investitorja v progo Divača–Koper, saj investicijo upravičujejo koristi, ki nastanejo tam (na primer v Luki Koper ali na progi od Divače do Jesenic), kjer jih tak investitor ne more požeti.
RTV pa tudi kakšna ponudba v zdravstvu in šolstvu ter komunalni in športni dejavnosti so javne dobrine ali pa so vsaj tako imenovane klubske dobrine, ki se nekaj časa obnašajo kot javne dobrine. Zasebni interes v teh primerih vodi do premajhnega obsega dejavnosti, pravi teorija. V nekaterih primerih (na primer pri komunali) sploh ne pride do nastanka ponudbe, če ga prepustimo le zasebnemu interesu. Zato na področjih javnih dobrin organiziramo državna podjetja, da prek njih dosegamo družbeno optimalni obseg proizvodnje.
V vseh navedenih primerih je torej učinkovito imeti proizvajalce v državni lasti. Lahko imamo podjetja v državni lasti, ki zasledujejo cilje države in s tem tudi družbene cilje prek upravljanja teh podjetij, in lahko imamo javni sektor, v katerem izvajalci zasledujejo družbene cilje kot ekspozitura države, njihove storitve pa plačujemo kolektivno. Kupovati kolektivno je potem včasih učinkoviteje kot kupovati individualno.
Iz vsega povedanega jasno sledi, da državnih podjetij sploh ne bi potrebovali, če bi bil tudi zanje cilj doseganje profitnosti, saj lahko ta cilj podjetja dosegajo s privatno lastnino. Uspešnost v teh podjetjih ocenjujemo v stopnji doseganja družbenih ciljev, na primer zdravja prebivalstva, in ne v obliki višine profitov. Zato je danes pogost očitek državnim podjetjem in javnemu sektorju, da imajo prenizko profitnost, posledica resnega nerazumevanja državne lastnine.
Seveda bodo vedno obstajale tudi državne naložbe v zasebna podjetja, pri katerih je cilj profitnost. Gre za naložbe državnih podjetij, kot so državne zavarovalnice, KAD in SOD, katerih cilj je ustvarjanje donosov, potrebnih za financiranje družbenih ciljev. Zgolj pri njih moramo uspešnost poslovanja meriti s profitnostjo, saj v teh primerih državne organizacije delujejo profitno, enako kot zasebni ponudniki. Na koncu ostanejo državna podjetja, v katerih ni mogoče upravičiti državne lastnine na opisane načine. Ta so primerna za privatizacijo. Kar precej jih je in vsaj nekatera lahko danes država tudi proda, da bo lahko bolj uravnotežila državni proračun. In lažje bi izkupiček spravila v državno blagajno, če SDH sploh ne bi bilo! Pri tem je smiselno izpostaviti tisto skupino državnih podjetij, ki so danes v težavah. Država ima s svojimi sredstvi in tudi drugimi državnimi podjetji veliko možnosti, da v takih podjetjih uspešno izvede sanacije. Toda v teh primerih država v njih nastopa kot zasebni lastnik. Gre za maksimizacijo kapitalskih dobičkov v korist davkoplačevalcev.
Še enkrat premislimo zakon o SDH!
Državna lastnina v podjetjih je torej nujna zato, ker zasebni cilji ne vodijo do uresničevanja družbenih interesov in maksimizacije družbene koristi. Družbene cilje pa lahko opredelimo le s političnim procesom. Zato je stališče, da politika ne sme vplivati na poslovanje državnih podjetij, nesmiselno. Če naj bi ta podjetja zasledovala družbene cilje in če naj bi družbene cilje bili sposobni oblikovati le s političnimi procesi, je razumljivo, da mora na poslovanje podjetij v državni lasti – tudi v javnem sektorju – vplivati prav politika. Vlada je edina, ki je lahko v sodobnem političnem sistemu odgovorna za opredeljevanje in doseganje družbenih ciljev v obliki maksimizacije družbenih koristi, s tem pa tudi za ustrezno upravljanje in vodenje teh podjetij. Odgovorna je pred parlamentom, slednji pa pred volilci, ministri pa se zato morajo odločati tudi o kadrih in nadzornikih. Sektorske politike, ki jih vodijo posamezni ministri, lahko najbolj natančno opredelijo smiselnost privatizacije državnih podjetij, način njihovega prestrukturiranja pa tudi ohranjanje državne lastnine in gospodarjenje z njo. To, kar danes manjka slovenskemu gospodarstvu, ni SDH, pač pa sektorske politike!
Holdinška oblika SDH v bistvu onemogoča takšno odgovornost ministrov, podobno kot je to onemogočala AUKN. Gospodarski ministri z njo postanejo odveč, državna podjetja pa postanejo orodje neukročenih interesov, ki se jih da zlahka upleniti. Nemogoče si je zamisliti vodstveno ekipo v SDH, ki bi lahko z enega mesta izvajala vse procese privatizacije, prestrukturiranja in normalnega upravljanja podjetij, ki naj bi ostala v državni lasti, četudi bi od zadaj delo vodstvene ekipe nadzoroval najboljši možen nadzorni svet. Strokovnjaki, ki naj bi reševali ta problem, bodo že z odločitvijo o vstopu v igro zanikali svojo strokovnost. Kako naj bi sploh vedeli, kaj je družbeni interes, če pa je to interes volilcev, ti pa nimajo možnosti, da bi jih volili? SDH bo moral oblikovati in izvajati strategije državnih podjetij s področij energetike, prometa, telekomunikacij, komunale in podobno, te strategije bo moral uskladiti s strategijo javnega sektorja, kot so strategije zdravstva, izobraževanja, komunikacij in podobno, narediti bo moral strategijo reševanja kritičnih podjetij in sektorske ter »žetvene« strategije za posamezna podjetja, ki naj bi jih privatiziral.
Ob tem bo moral biti v ozadju strategij vseh tistih državnih organizacij, kot sta tudi SOD in KAD, ki imajo naložbe v zasebnem sektorju. Ali vsega tega ne bo mogel narediti in bo vsak dan posebej vnašal zmedo v naše gospodarstvo ali pa bo postal okorela državna organizacija v času, ko naj bi zmanjšali vpliv države na gospodarstvo, ki se je ne bo dalo odpraviti desetletja. Zato, dajmo, še enkrat preberimo in premislimo zakon o SDH!
