Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga! Zanimivo bi bilo vedeti, koliko nas je, ki še poznamo enega izmed najboljših pregovorov o spoštljivem odnosu do hrane. Naši starši in stari starši kruha, ki je padel na tla, sicer najverjetneje niso poljubljali, vsekakor pa so ga pojedli. Danes je veliko večja verjetnost, da tak kruh konča v smetnjaku, čeprav ni čisto nič narobe z njim. Kot konča na milijarde ton hrane: od 1,2 milijarde do dveh milijard ton hrane na leto, kar je od trideset odstotkov do celo polovice pridelane ali proizvedene hrane, ki se nikoli ne pojavi na krožniku. Srhljivo in sramotno.
Tudi zelenjava ne sme biti grda
Morda najbolj neverjetna ugotovitev IME je, da v Britaniji celo trideset odstotkov zelenjave zgnije na poljih, ker je ne poberejo ali oberejo. Razlog je povezan z vse večjo nečimrnostjo sveta in ljudi: na poljih ostane zaradi videza. Ker ni dovolj lepa. Ker je grda. Ni malo ljudi, ki nočejo jesti grdega brokolija, pa čeprav je enako zdrav kot lepi. A pridelovalci morajo zadostiti »standardom fizičnega videza« odkupovalcev zelenjave. V teh kriznih letih gre grdi zelenjavi malo bolje, saj v samopostrežbah ponujajo veliko cenejše grde paprike, paradižnike, korenje in tako naprej, ki letijo s polic. Na vrečkah je ponavadi napis: kljub videzu enako okusno in dobro.
Največ nedotaknjene hrane, do polovico, zmečemo proč v Evropi in ZDA. Drugod do trideset odstotkov. IME v analizi teh pošastnih podatkov pripisuje krivdo več razlogom. Eden so po nepotrebnem strogi datumi, ki potrošniku povedo, do kdaj lahko trgovina hrano prodaja, do kdaj je najboljša in do kdaj je užitna. Mnoge to zmede. Trgovcem pa koristi: več hrane potrošniki zmečejo proč, več je kupijo. Drugi razlog so posebne ponudbe. V večini britanskih samopostrežb lahko kupiš na primer tri zavoje piščančjih prsi za ceno deset funtov, ki ločeno stanejo po štiri funte. Tako privarčuješ dva funta, če poješ vse. Če enega vržeš proč, si ob dva funta. Tretji razlog so potrošniki, ki zahtevajo »kozmetično popolno hrano«: lep brokoli, lepo jabolko, lepo kumaro. Drugi razlogi za potrato hrane so tehnične narave: pomanjkljiva kmetijska praksa, neprimerna infrastruktura in slaba skladišča. IME v razvitih gospodarstvih potrato hrane pripisuje tudi nerazumnemu trženju in vedenju potrošnikov,
Pritisk na vire, posebej vodo
IME poziva k takojšnji usklajeni akciji, da bi premagali potrato hrane. Ob tem opozarja na napovedi Združenih narodov, da bo moral svet do leta 2075 prehraniti tri milijarde več ljudi, in na vse večje pritiske na vire, potrebne za pridelavo in proizvodnjo hrane, med katerimi so ključni obdelovalna zemlja, voda in energija. V poročilu ugotavlja, da svet potrati približno 550 milijard kubičnih metrov vode za pridelavo hrane, ki nikoli ne pride do potrošnikov. Dodatni pritisk povzročajo mesojedci: svet za pridelavo kilograma mesa porabi od dvajset- do petdesetkrat več vode kot za kilogram zelenjave. Svetovna poraba vode pri pridelavi hrane utegne doseči deset do trinajst trilijonov kubičnih metrov že do leta 2050. To je od dvainpol- do triinpolkrat več, kot so potrebe po vodi danes, in utegne povzročiti nevarno pomanjkanje vode po svetu. IME posebej poudarja, da bi lahko pridelali in proizvedli od šestdeset do osemdeset odstotkov več hrane, če je ne bi po nepotrebnem metali proč. Z njo bi morali hraniti lačne po svetu. Obenem poziva vlade, razvojne agencije in organizacije, kot so Združeni narodi, k skupni akciji, s katero bi spremenili naprej miselnost vseh, ki hrano mečejo proč, od pridelovalcev in živilskih trgovin do potrošnikov. Zato pomislite na to prihodnjič, ko boste v kupu korenčkov iskali lepe, ravne, dolge in debele. Čeprav so grdi, krivi, kratki in tenki enako dobri, bodo zelo verjetno končali v smetnjaku. Če so sploh prišli do trgovine.
