Stroški dela predstavljajo enega najtrših orehov reforme trga dela, ki ga morajo predvidoma še v tem mesecu streti socialni partnerji. Medtem ko se predstavniki delodajalcev zavzemajo za njihovo zmanjšanje tudi prek ukinitve plačanega odmora za malico in spremembe režima povračila potnih stroškov zaposlenim, sindikati opozarjajo, da so prihodki večine slovenskih delavcev nizki, zato v njihovo kleščenje ne morejo privoliti.
Težke gospodarske razmere, ki zaostrujejo ekonomsko situacijo v zasebnem sektorju in nižajo tudi maso plač v javnem sektorju, so po besedah Tajde Pelicon iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) vzrok za to, da so se stroški dela po zadnjih podatkih, ki segajo v tretje četrtletje lanskega leta, v primerjavi z enakim obdobjem predhodnega leta znižali. Toda podatki Eurostata kažejo, da kljub temu na letni ravni že ves čas krize naraščajo. Od leta 2008 do leta 2011 so se s 13,4 evra na delovno uro dvignili na 14,4 evra.
Večina zaposlenih s prenizkimi plačami
Kljub temu so za slabih 40 odstotkov nižji od evropskega povprečja: delo je v Sloveniji dražje kot na Portugalskem in v državah, ki so skupaj z nami ali kasneje stopile v EU (z izjemo Cipra), vendar cenejše kot v preostali štirinajsterici evropskih držav. Tudi v večini evropskih držav namreč stroški dela naraščajo.
V njihovi strukturi največji delež zavzemajo plače. Pri tem je samo v petih državah EU po zadnjih podatkih Eurostata iz leta 2008 njihov delež višji od 83,12 odstotka, kolikor znaša v Sloveniji. V to kategorijo pa niso vključene le bruto plače, temveč tudi vsi dodatki (med drugim dodatka za prehrano in prevoz). Toda Andreja Poje iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pravi, da se sindikati z njihovim ukinjanjem oziroma zmanjševanjem ne bodo strinjali. Kot opozarja, si z njimi delavci popravljajo slabe plače, ki so pri večini prenizke: »Dve tretjini zaposlenih ima po podatkih statističnega urada bruto plačo nižjo od slovenskega povprečja 1582 evrov, polovica pa ima bruto plačo nižjo od 1285 evrov.« Ima pa na drugi strani visoke plače, visoke nagrade in druge bonitete menedžment, kar se vse upošteva v stroških dela in jih dviguje, dodaja. Medtem profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti dr. Janez Malačič z dodatki v osnovi nima težav. »Trend v razvitih državah gre že več desetletij v smeri naraščanja deleža drugih dodatkov v celotnem plačilu,« pojasnjuje. Problem Slovenije vidi v tem, da dodatki niso prvenstveno namenjeni motiviranju delavcev za boljše delo, temveč so pogosto neke vrste ostalina iz preteklosti. Kot še pravi, je v našem primeru nenavaden predvsem dodatek za prevoz na delo, za katerega je splošno znano, da omogoča veliko zlorab, a ga vladi kljub temu še ni uspelo ukiniti.
Ključni problem je nizka dodana vrednost
Druga pomanjkljivost, na katero opozarja dr. Malačič, je tradicionalno visoka obdavčitev dela v Sloveniji. Medtem ko socialni prispevki delodajalcev manjši delež v strukturi stroškov dela kot pri nas zavzemajo le v petih evropskih državah (na Danskem, Irskem, Luksemburgu, Malti in v Združenem kraljestvu), višji delež za davke delodajalci namenijo le v treh državah (v Franciji, Avstriji in na Švedskem). Je pa res, da za kar 14 držav Eurostat nima (primerljivih) podatkov. »Vladi smo že večkrat predlagali ukrepe za razbremenitev plač delavcev, vendar do teh sprememb, razen v majhni meri pri dohodnini, ni prišlo,« je ob tem poudarila Pojetova. Obenem je dodala, da razbremenitev v trenutni javnofinančni situaciji najverjetneje tudi ni mogoča, sploh glede na to, da je vladna koalicija z znižanjem davka na dobiček proračunske prihodke do septembra 2012 glede na leto 2011 oklestila za 240,2 milijona evrov.
Toda ključni problem leži drugje. Za konkurenčnost posameznega gospodarstva je po besedah dr. Malačiča najbolj pomembno, da se stroški dela gibljejo usklajeno s produktivnostjo dela. Slabše kot je razmerje v korist produktivnosti, manjša je konkurenčnost gospodarstva oziroma nižja je dodana vrednost dela. Prav to se dogaja v Sloveniji, kaže indeks nominalnih stroškov dela na enoto, ki primerja plačilo za delo in produktivnost. Če plačilo za delo raste skladno s produktivnostjo, indeks ohranja vrednost 100, če je rast plačil hitrejša od rasti produktivnosti, pa se indeks povečuje. Za Slovenijo je leta 2010 (na osnovi primerjave z letom 2000) znašal 152,7, medtem ko so višji indeks zabeležile le še Estonija, Madžarska, Romunija, Bolgarija in Latvija. Evropsko povprečje je bilo 114,2. »Komentar ni potreben,« je bil kratek dr. Malačič.
Stroški dela le majhen kamenček v mozaiku
Toda Pojetova poudarja, da stroški dela niso edini stroški podjetja, ki vplivajo na produktivnost podjetja, prav nasprotno. »Stroški dela predstavljajo le 13,4 odstotka vseh odhodkov gospodarskih družb v Sloveniji, medtem ko so stroški blaga, materiala in storitev skoraj šestkrat višji in predstavljajo 75,8 odstotka vseh stroškov.« Opozorila je na podražitve goriva, drugih materialov, surovin in storitev, ki tudi zmanjšujejo konkurenčnost podjetij.
Prav tako so po njenih besedah k nekonkurenčnosti slovenskega gospodarstva pripomogli gospodarstveniki sami. »Podjetja v preteklosti niso vlagala v razvoj in nove proizvode, nasprotno, še kar naprej se jih tako kot v preteklosti izčrpava predvsem za menedžerske prevzeme.« Kot pravi, sindikati že nekaj let vlado in delodajalce tudi opozarjajo, da je treba za povečanje konkurenčnosti gospodarstva nujno izboljšati poslovno okolje, vzpostaviti pravno državo, okrepiti plačilno disciplino, zmanjšati administrativna bremena, izboljšati infrastrukturo in omogočiti gospodarstvu preusmeritev v razvojno usmerjeno gospodarstvo, ki proizvaja izdelke in storitve z visoko dodano vrednostjo. O tem se strinjajo tudi gospodarstveniki, saj je GZS enake predloge vladi posredovala kot del ukrepov za izhod iz krize. Problematike stroškov dela zaradi pogajanj o reformi trga dela pa na GZS niso želeli podrobneje komentirati.
Zato pa je Pojetova opozorila še na eno stvar, ki jo je po pregledu gospodarske situacije v državi konec tedna izpostavila tudi Banka Slovenije. »Posledice varčevalnih ukrepov in zniževanja plač se odražajo v že opaznem padcu potrošnje in tako tudi v padcu slovenskega BDP.« Zniževanje stroškov dela torej škoduje tudi podjetjem, hkrati pa pomeni povečevanje revščine, kar po besedah Pojetove že lahko opazujemo vsak dan.
