Z uvedbo sistema integriranega javnega potniškega prometa naj bi bilo precej drugače. Z njim je država, ki je za izvedbo dobila tudi zajetno količino kohezijskih sredstev Evropske unije, končno zagrizla v kislo jabolko urejanja javnega potniškega prometa, o čemer so bile sicer že do zdaj napisane številne študije in analize, premaknilo pa se je bolj malo ali pa skoraj nič. Če bo šlo po načrtih Direktorata za promet, bomo enotne vozovnice, enoten vozni red in občutno boljšo informiranost potnikov dobili prihodnje leto, a se zdi, da je do takrat treba preskočiti še veliko ovir in urediti še veliko spremljajočih podrobnosti, ne nazadnje posodobiti pretežno neustrezen, zastarel, energetsko potraten in okoljsko obremenjujoč vozni park.
Treba pa bo narediti tudi premik v glavah vsakodnevnih migrantov, ki so prepričani, da se jim na delo, po nakupih in drugih opravkih najbolj splača voziti z lastnim avtomobilom. Zato mogoče ne bi bilo slabo, če bi izvajalci projekta integriranega javnega potniškega prevoza naredili še primerjalno stroškovno analizo in ob tem upoštevali tudi dejavnik časa, ki ga večini kronično primanjkuje. Šele potem bo marsikdo verjel, da je bolje iti na pot z avtobusom ali vlakom.
Seveda, dokler borih 25 kilometrov razdalje od gorenjske do državne prestolnice z avtobusom traja tri četrt ure, z vlakom pa nekaj minut manj, tudi ne bo dosti bolje. Med načeli dobro urejenega javnega prevoza sta namreč tudi hitrost in točnost. Kajti počasi se daleč ne pride več.
