Kot smo že pisali, je osnutek pripravila skupina pravnikov z zasebne Fakultete za državne in evropske študije v Kranju, med njimi dr. Tone Jerovšek, nekdanji ustavni sodnik, ki je priznavanje pravic izbrisanim dolga leta zanikal. Načrt izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga bo morala vlada kmalu poslati tudi v pregled v Strasbourg. Časa za dokončno izvršitev sodbe – torej za spremembo zakonodaje, ki bo omogočila popravo krivic in izplačilo odškodnin – pa ima do 26. junija letos.
Amnesty International Slovenije (AIS) je že med pripravo osnutka odškodninske sheme lani decembra pravnim strokovnjakom v Kranj poslala dopis, v katerem je slovenske oblasti (in posredno tudi njih kot pripravljalce zakonodaje) pozvala, naj upoštevajo, da je strasbourško sodišče ugotovilo hude kršitve človekovih pravic in diskriminacijo, in naj zato po dolgih letih izmikanja položaj izbrisanih uredijo celostno. Med drugim so predlagali tudi ureditev socialne in zdravstvene rehabilitacije žrtev izbrisa. Pripravljalce zakonodaje so pozvali tudi, naj se s pomočjo AIS srečajo z nekaterimi izbrisanimi, ki bi predstavili svoje usode in se tako na simboličen in praktičen način vključili v urejanje svojega položaja. Politika je bila namreč doslej za to, kar so pripovedovali izbrisani, gluha, odrivala jih je od zakonodajnih postopkov, in tudi to je vodilo do dokončne obsodbe Slovenije v Strasbourgu. »Z našimi priporočili so se pravniki seznanili, se zanje zahvalili, a se doslej še niso odločili za srečanje ne z nami ne z izbrisanimi,« je včeraj povedal predstavnik AIS Blaž Kovač.
Medtem pa se je v Sloveniji oblikovala tudi nova, po društvih CIIA in DIPS že tretja skupnost izbrisanih. Poimenovali so se Zveza izbrisanih Slovenije, z njimi pa se je povezal pravnik Dominik Nemec iz odvetniške pisarne Avbreht, Zajc in partnerji, ki že daljši čas zastopa posamezne izbrisane pred slovenskimi sodišči. »Trudimo se vzpostaviti stik z izbrisanimi na širši ravni, pri čemer se naslanjamo na izkušnje, ki smo jih pridobili v posameznih sodnih postopkih,« pravi Nemec. »Kot se je izkazalo, je največja ovira 'pravna praznina', saj sodišča ugotavljajo, da izbrisani sicer imajo pravico do poprave krivic oziroma odškodnin po 26. členu ustave (ki ureja pravico do povračila škode, op. p.), vendar da zakonodaje, ki bi to urejala, še ni.« Ena od možnosti za zapolnitev praznine bi bila neposredna uporaba evropske konvencije o človekovih pravicah, ki je po mednarodnem pravu slovenski zakonodaji nadrejen akt. V mesecih po sodbi strasbourškega sodišča pa so imela slovenska sodišča – kot kažejo sodne odločitve – dvome ravno o tem. »Lahko bi se odločili in praznino zapolnili, a je niso,« pravi Nemec.
Zdaj, pravi, bo treba počakati na odškodninsko shemo. Glavno vprašanje bo najverjetneje, kako preverjati posamezne zahtevke, torej s kakšnimi dokazi bodo izbrisani dokazovali škodo, ki jim je nastala. Nemec ugotavlja, da bi del odškodnine moral biti utemeljen že na podlagi samega dejstva, da je nekdo bil izbrisan. To dejstvo bi bilo treba upoštevati pri dodeljevanju odškodnine, saj v zgodnjih devetdesetih nihče od izbrisanih še ni mogel vnaprej misliti na dokazovanje škode, ker je bila tedaj prioriteta ureditev statusa in zagotovitev osnovnega preživljanja, marsikdo pa dolgo niti ni vedel, da je bil izbrisan. Obstoj izbrisa je namreč formalnopravno prvikrat opredelilo šele ustavno sodišče leta 1999. »Prizadevali si bomo za to, da bi bili vzpostavljeni ustrezni standardi preizkušanja posameznih zahtevkov,« pravi Nemec. »Upoštevati bo treba dolgotrajnost postopka in nejasen položaj izbrisanih v času izbrisa.«
Pomembno vprašanje je tudi, ali se bo država odločila za ureditev odškodninske sheme prek sodnih ali prek upravnih postopkov. Ti zadnji bi bili za izbrisane manj primerni, ker ne omogočajo tako osebne obravnave kot sodni postopki. Po drugi strani pa so sodni postopki dolgotrajnejši.