»Družbe za ravnanje z odpadno embalažo so že septembra začele omejevati odvoz embalaže, novembra se je pri nas nakopičilo že skoraj 90 ton tega odpadka, ki nam ga je uspelo odpeljati v Ljubljano v podjetje Papir servis, ki je podizvajalec podjetij Interseroh in Slopak. Ker pa ti dve podjetji ne želita sprejeti obveznosti za to embalažo, nas je Papir servis obvestil, da moramo v dveh tednih odstraniti to embalažo iz njihovega skladišča ali pa bomo dolžni poravnati vse stroške. Vsa zadeva postaja počasi nevzdržna, na našem platoju pa se novi kupi spet kopičijo,« je potožil direktor Komunale Tržič Sebastijan Zupanc. Po njegovi oceni je pri javnih komunalah ali pri podizvajalcih družb za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ta hip skladiščenih okoli dva tisoč ton odpadne embalaže. Poleg Tržiča naj bi bile težave še v Mariboru, Kopru in Novem mestu.
Zgodba ni od včeraj in se očitno ponavlja vsako leto. Sistem ravnanja z odpadno embalažo je v Sloveniji tak, da so zanjo odgovorne štiri zasebne družbe za ravnanje z odpadno embalažo, in sicer dve veliki – Interseroh in Slopak – ter še dve manjši, Surovina in Unirec. Te družbe se vsako leto znova dogovorijo s trgovci, ki prodajajo izdelke v embalažah (od mleka do gospodinjskih aparatov), da prevzamejo embalažo od komunalnih podjetij. Zadevo plačujejo trgovci oziroma je »embalažnina« del cene izdelka. Glede na pogodbe družb s trgovci ministrstvo za kmetijstvo in okolje določi odstotek vse embalaže, za katero je odgovorna posamezna družba in vsaka družba mora od slovenskih komunalnih podjetij pobrati ta odstotek zbrane embalaže. Slovenci pa smo očitno zelo ozaveščeni glede ločenega zbiranja odpadkov in komunale vsako leto poberejo več embalaže, konec leta pa tako nastane panika, ko družbe iz takih ali drugačnih razlogov ne pobirajo več embalaže pri komunalnih podjetjih. In imajo težave komunale. Lani je tako sežanska komunala vložila tožbo zoper eno od družb in uspela z začasno odredbo. Podobno je letos storila tržiška komunala, a na sodišču ni bila uspešna. In odpadki se kopičijo in kopičijo. Očitno nekaj škriplje v sistemu.
»Z vsemi štirimi družbami za ravnanje z odpadki imamo sklenjene pogodbe, da morajo redno odvažati embalažo. Ker pa gre za zasebne družbe, želijo ob koncih leta popravljati svoje bilance. Denar za odvoz so namreč že dobile in če storitve ne izvedejo, so načeloma na boljšem. Inšpekcijski nadzor ne deluje, na sodišču nismo bili uspešni, posebna komisija, ki se je ustanovila po lanskih povsem enakih težavah, se je nazadnje sestala marca, sprejeli smo nekaj zavezujočih sklepov, ki ministrstvu nalagajo spremembo zakonodaje na tem področju, a se ni spremenilo ničesar,« kritično ugotavlja Sebastijan Zupanc. Po njegovem bi tudi z embalažo morala ravnati javna podjetja, ki si »ne bi mogla privoščiti samovolje glede ravnanja z odpadki, kot si jo to očitno lahko zasebna«.
Na ministrstvu vračajo žogico in pravijo, da bi tudi preostali člani omenjene komisije morali podati pisne predloge za spremembo uredbe, ki določa zbiranje odpadne embalaže, a tega niso storili. Poudarjajo še, da gre za strogo poslovni odnos med komunalami in DROE, za katerega je pristojno zgolj sodišče. Je pa zanimiv tudi podatek, da količine prevzete embalaže še nikoli niso dosegle, kaj šele presegle količin, za katere so zavezanci (se pravi trgovine) omenjenim družbam plačale stroške ravnanja. Podatki za lansko leto namreč kažejo, da so DROE skupaj prevzele 111.300 ton embalaže, zavezanci pa so plačali za skoraj 150.000 ton embalaže. Logično je, da prav vse embalaže v Sloveniji ne moremo ločeno zbrati, tako disciplino gospodinjstev bi bilo namreč težko pričakovati. Manj logično pa je, da družbe, ki so za to odgovorne in plačane, svojega dela ne opravijo.
Direktor Slopaka Matej Stražiščar je zavrnil namigovanja, da naj ne bi pobirali embalaže zaradi »lepšega« poslovnega rezultata ob koncu leta. Navedel je dva druga razloga: »Ministrstvo je šele avgusta določilo deleže, koliko mora katera družba pobrati embalaže od komunal. Mi smo izračunali, da smo pobirali preveč in smo tempo pobiranja prilagodili. Po drugi strani pa smo ugotavljali še, da nam mnoge komunale ne izročijo celotne odpadne embalaže, pač pa obdržijo, recimo, papir, ki ga lahko hitro prodajo, nam pa prepustijo odpadek, s katerim so le stroški.« Družba tako na neki način z nepobiranjem »izvaja pritisk« na komunale, naj jim dajo vse, tudi »dobičkonosne« odpadke... Stražiščar pravi, da je edina rešitev za nastali zaplet ta, da se vsi držijo zakonodaje. Če bi držala prva trditev Stražiščarja, da so oni že pobrali svoj delež (ki sicer znaša 57 odstotkov vse embalaže), bi to pomenilo, da so drugi pobrali premalo. A tudi na Interserohu trdijo, da so vsako leto pobrali več od predvidenega in da je tako tudi letos. Direktorica Mateja Mikec opozarja tudi na manko nadzora pri izpolnjevanju obveznosti DROE, pa na napake pri izračunih deležev ter na sila nizke pogoje, da neko podjetje, tudi če je praktično brez kapitala in z le nekaj zaposlenimi in dvema računalnikoma, lahko dobi status družbe za ravnanje z odpadno embalažo. Mikčeva tudi nasprotuje ideji, da bi ta posel prevzela javna podjetja, saj bi tako dobila monopol. »To pomeni izločitev proste gospodarske pobude, ki je ključna za zniževanje stroškov. Ravnanje z embalažo financira gospodarstvo, ki pa bi bilo na tak način iz sistema izključeno in tako le dodatno obremenjeno,« je razložila Mikčeva. Tudi z Interseroha pozivajo ministrstvo, naj čim prej sistemsko bolje uredi stanje glede ravnanja z odpadno embalažo.
