Sloveniji se Ašravijeva ni zahvalila. Slovenija se je na glasovanju namreč vzdržala, z uradno razlago, da »glede na trenutne varnostne razmere na omenjenem območju predlog resolucije ni bil vložen v okviru širših mednarodnih prizadevanj za mir v regiji«, kot so sporočili z zunanjega ministrstva. Dodali so, da si je Slovenija »aktivno prizadevala« za skupno stališče Evropske unije, »do katerega pa žal ni prišlo«.
Izjava si zasluži nekaj več pozornosti, skupaj s samo odločitvijo o vzdržanem glasu. Trditev, da si je Slovenija aktivno prizadevala za iskanje enotnega stališča EU, nič ne pove o tem, za kaj in zakaj si je Slovenija aktivno prizadevala. Velja pa spomniti na februarsko izjavo zunanjega ministra Karla Erjavca med zaslišanjem pred odborom za zunanje zadeve. Takrat je napovedal aktivnejše oblikovanje slovenskih stališč do aktualnih vprašanj v mednarodni skupnosti.
Izpostavljanje »aktivnih prizadevanj« za enotno stališče Evropske unije do dviga statusa Palestine v OZN se niti ne zdi posebej modro. Namreč, bila so popolna polomija. Nekdanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld se je iz aktivne politike umaknil, a njegova delitev Evrope na staro in novo iz časa pred napadom na Irak je očitno še vedno živa in zdrava. Poglejmo, kdo iz EU se je pri palestinski resoluciji vzdržal: Litva, Latvija, Estonija, Romunija, Bolgarija, Poljska, Madžarska, Slovaška, Slovenija (sedem od teh držav se je podpisalo tudi pod razvpito vilensko izjavo, s katero so leta 2003 pod pritiskom ZDA podprle protiiraške argumente ZDA v varnostnem svetu, še preden jih je zunanji minister Powell sploh prebral). Poleg njih so se pri glasovanju o Palestini vzdržale še Nemčija, ki je iz zgodovinskih razlogov tradicionalno na strani Izraela in je z vzdržanim glasom Izrael pravzaprav vznejevoljila, Velika Britanija, ki je Izraelce oziroma Američane s tem prav tako razočarala, ter Nizozemska. Češka je kot edina iz EU glasovala proti, za kar je takoj dobila zahvalni obisk izraelskega premierja. Štirinajst članic Evropske unije pa je glasovalo za resolucijo. Dlje od enotnega stališča ni mogoče biti, če upoštevamo, da je bil vzdržani glas v resnici v celofan zavit glas proti.
Oceno, da predlog resolucije ni bil vložen v okviru širših mednarodnih prizadevanj za mir v regiji, je mogoče razumeti kot izpostavljanje dejstva, da se s predlogom niso strinjali ne Izrael ne nekateri glavni akterji bližnjevzhodnega »mirovnega procesa«. Vendar je bila resolucija na dnevnem redu kmalu po koncu spopadov med Izraelom in Hamasom, ki ima oblast v Gazi in ki je zaradi spopadov še pridobil priljubljenost med Palestinci, medtem ko so delnice bolj zmernega predsednika Mahmuda Abasa oziroma njegovega Fataha, ki ima oblast na Zahodnem bregu, padale. Nekatere države so po ocenah analitikov videle resolucijo kot priložnost, da se okrepi priljubljenost bolj zmernega Abasa, ki so ga po vrnitvi iz OZN res sprejeli kot junaka, in so resolucijo podprle prav zato. Izrael je bil seveda proti in je takoj pokazal zobe z napovedjo gradnje tri tisoč stanovanjskih enot na zasedenih ozemljih kot dokaz lastnih opozoril, da bo s potrditvijo resolucije mir še bolj oddaljen. Vendar gradnje na zasedenih ozemljih niso nič novega. Izrael jih je kot palico uporabljal že prej, brez resolucij. Prav zaradi njih se je mirovni proces ustavil, saj je moral Abas v nekem trenutku zaradi lastnega političnega preživetja potegniti črto in vztraja, da se do zamrznitve gradenj ne bo več usedel za pogajalsko mizo.
Dodati velja, da glasovanje za resolucijo ni pomenilo priznanja palestinske državnosti. To države storijo dvostransko, kar jih je doslej storilo 131. Slovenije med njimi ni. Odbor za zunanjo politiko je lani podprl prizadevanja za priznanje Palestine v mejah iz leta 1967, medtem ko se premier Pahor (nenaklonjen) in zunanji minister Žbogar (naklonjen) nista strinjala o korakih do priznanja Palestine. Je pa Slovenija leta 2009 podprla Goldstonovo poročilo o dogodkih med izraelsko ofenzivo v Gazi, ki Izraelu in Hamasu očita vojne zločine. Poročilo, ki so mu Izrael in ZDA nasprotovali, so poleg Slovenije podprle le še štiri članice EU.
Pred leti je visok slovenski diplomat parafraziral ameriškega predsednika Roosevelta, da je treba v zunanji politiki govoriti mehko, v rokah pa držati debelo palico. Namreč držiš jo lahko le, če jo imaš, kajti v nasprotnem so tudi junaške poteze nekoristne, če so v nasprotju s strateškimi interesi. S takšnim razmišljanjem se razlaga pristop Slovenije k vilenski izjavi, saj naj bi bil zaradi ameriškega pogojevanja nujen za vstop v Nato. Podobno je bilo z resolucijo o svetu brez jedrskega orožja konec devetdesetih letih, od katere je Slovenija odstopila zaradi negodovanja ZDA in nekaterih drugih članic Nata, čeprav danes svet brez jedrskega orožja na načelni ravni podpira ves varnostni svet, ki je o tem sprejel resolucijo, v ospredje pa je idejo potisnil kar ameriški predsednik Obama. In če je bil Nato zastavljen kot veliki politični cilj, zaradi katerega je bilo treba paziti na korake in tudi korakati po tujem nareku, zdaj ni bilo slišati o nobenem očitnem ali javnosti poznanem cilju, ki bi bil ogrožen, če bi Palestince podprli. Jasno pa je, da je bil vzdržani glas po volji ZDA, ki so bile ena od devetih držav, ki so glasovale proti (poleg Izraela, Kanade, Češke, Paname in skupine štirih tihomorskih otoških državic). Če na vprašanje pogledamo mimo diplomatskih tehtanj, pa bi prav Slovenija tegobe Palestincev s priznavanjem države morala toliko bolj razumeti zaradi lastne izkušnje. Tudi ko je leta 2008 priznavala Kosovo, so bili med uradnimi argumenti v prid priznanju sistematična represija nad prebivalci, dolgoletna mednarodna uprava Kosova in pravica do samoodločbe, na katero se je ob rojevanju države sklicevala tudi Slovenija.
