Ameriški mediji so se pri ameriških oblasteh oziroma v Pentagonu hoteli prepričati, ali morda omenjeni projekt ni zgolj domišljija nekdanjega uslužbenca Nase, še pred tem pa sodelavca v tako imenovani operaciji »papirnata sponka« (Operation Paperclip), v okviru katere so washingtonske oblasti v ZDA po drugi svetovni vojni pripeljale več nacističnih znanstvenikov. Za zdaj so ostali brez konkretnega odgovora, Reiffel pa zatrjuje, da je bilo jedrsko bombardiranje Lune načrtovano za leto 1959, torej v času, ko so ameriške letalske sile začele nameščati medcelinske balistične rakete. Projekt 119A je bil domnevno ukinjen, ker je vojaške stratege zaskrbelo, da bi pri izstrelitvi rakete z jedrsko bombo približno take moči, kot so jih odvrgli na Japonsko, lahko šlo kaj narobe in bi ogrozili lastne državljane. Znanstvenike pa so zaskrbele tudi posledice radioaktivne kontaminacije Lune, ki jih v celoti niti niso mogli ali znali oceniti. Ne vojske ne znanstvenikov pa ni in jih še ne moti rožljanje z jedrskim orožjem kar na domačem planetu, čeprav vsake toliko časa skupaj s politiki obljubljajo, da bomo še za našega življenja dočakali svet brez jedrskih bomb.
Američani načrtovali jedrski napad na Luno
Zveni kot zarota v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu, pa vendar naj bi Američani v petdesetih letih prejšnjega stoletja načrtovali jedrski napad na Luno. Projekt A119 oziroma »Študija raziskovalnih poletov na Luno« je po navedbah zdaj 85-letnega Leonarda Reiffla skrivala ameriški odgovor znotraj hladne vojne, ki se je prenesla tudi v vesolje z rusko izstrelitvijo Sputnika leta 1957. Zamisel, pri kateri so poleg fizikov sodelovali astronomi, je bila dokaj preprosta. Raketa naj bi do Lune ponesla atomsko bombo, ki bi jo razneslo na njeni površini, tako da bi bila eksplozija z Zemlje vidna malodane s prostim očesom, Rusom pa bi nedvoumno sporočila, da lahko Američani z raketami ne le uničijo njihovo državo, ampak tudi skoraj tristo tisoč kilometrov oddaljeni satelit.
