Sova pod violami
Po zadnjih informacijah naj bi priključitev SLS k SDS izpeljala prav Franc Kangler in celjski župan Bojan Šrot, s čimer bi za vedno »pokrila« osebne in družinske stranpoti. Zato je iz Celja na sedež v Ljubljano že prišel namig, da bi Radovana Žerjava lahko zamenjal prav Bojan Šrot, že enkrat predsednik SLS. Radovan Žerjav je v nemoči dvignil roke in se vprašal, zakaj je pred vstopom v vladno koalicijo nasedel prigovarjanju prekmurskega sodarja Marjana Maučeca, sicer državnega svetnika, in ni poslušal podpredsednice stranke Olge France iz Dekanov, ki je vztrajala na poglobljenem razmisleku. Tudi zato je bilo treba demonstracije (Gotof si, se je nehote obrnilo proti Žerjavu) prirediti in jih narediti dovolj ognjevite, da se je lahko prvinsko in surovo ukrepalo. Ne gre pozabiti na nočno srečanje na vladi v Ljubljani po policijskem »zaplinjenju« Maribora, ko sta se pri predsedniku vlade ob navzočnosti direktorja Sove srečala tudi vrh vojske in policije. Ključna oseba je bil direktor Sove dr. Damir Črnčec, sicer rojen pod Pohorjem, iznad katerega je poletel na oglede tudi policijski helikopter. Pred nastopom na položaju direktorja Sove je dr. Črnčec sedem let, postavljen v času prve Janševe vlade, ko je bil obrambni minister Karl Erjavec, obvladoval obveščevalno-varnostno službo na ministrstvu za obrambo. Prav njegova služba bi morala nadzorovati (taka je vojaška doktrina po vseh državah) vsako podrobnost okoli nakupa oklepnikov patria, pa niso naredili nič. Tudi z vedenjem, kako se povzročajo neredi, je bil dr. Črnčec dobro seznanjen, saj je bil kot mladenič zelo blizu zloglasnim violam. Zraven pa je bil tudi pred slovenskim parlamentom sredi devetdesetih letih, ko so s skrbno izbranimi violami skušali ustvariti tako neobvladljiv nered, da bi bil državni udar v Kočevski Reki že pripravljenih napadalnih enot videti kot krotitev demonstrantov pred napadom na »legalno« državo. Že videno kot nadzorovano dogajanje v množici iz devetdesetih let se je ponovilo v Mariboru. Zanesljivost varovanja informacij (v nekdanji Udbi so molčečnost imenovali držanje sline za zobmi) si je dr. Damir Črnčec zagotovil tako, da je iz Sove takoj pospravil neprimerne kadre in zaposlil 25 zvestih svojih iz vrst NSi, SLS in seveda iz SDS. Prav zaradi nenavadnega razporejanja zaposlenih v Sovi, na kar je pokazala poslanka Pozitivne Slovenije Maja Dimitrovski, je dr. Črnčec v hipu pokazal svoj obraz in ji zagrozil tako hudo, da je bil dogodek označen kot incident. Zato je bil uradni obisk madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana, ki naj bi bil s stiskanjem raje za vrat veliki vzornik naši sedanji politiki, kot češnja na torti policijsko nadzorovane države, kakršna Slovenija vse bolj postaja.
Recept poglavarja Modeja
Kako ljudi disciplinirati in prisiliti k poslušnosti, se je pač treba hitro učiti od Madžara Orbana (celo njegovi privrženci v Budimpešti so bili nad prijateljskim vabilom iz Ljubljane hudo presenečeni), kajti njegovi predniki iz sibirskih in azijskih step so bili velemojstri v prisili k poslušnosti. Hunski vladar Modej je leta 209 uporabil recept, ki je še danes sicer rahlo posodobljen silno uporaben zlasti pri vcepljanju poslušnosti vojakom in policistom. Med vojaškimi pripravami je Modej razjahal svojega prekrasnega konja in ukazal vojakom, da morajo vsi streljati v cilj, v katerega bo sam izstrelil prvo puščico. Ustrelil je v svojega konja in sledilo mu je le nekaj vojakov, kajti konj je bil za Hune skoraj sveta žival. Vsem vojakom, ki na ukaz niso streljali v konja, je Modej ukazal odsekati glavo. Naslednjič je pripeljal svojo lepo ženo, ustrelil vanjo in obglavil neposlušne. Nazadnje je pripeljal svojega očeta in šanjun (stari poglavar) je bil v hipu podoben ježu. Noben vojak ni zatajil!
Strici v Pardubicah
Torej. Kdor se ne bo uklonil volji Janeza Janše (povsem v slogu Modeja je bil njegov usmiljenja vreden »pomirjujoči« nagovor raji), Andreju Vizjaku, Janezu Šušteršiču, Senku Pličaniću, Vinku Gorenaku, Žigi Turku, Barbari Brezigar in priključenemu Damirju Črnčecu, si je izbral svojo vlogo šanjuna. Ampak Orban in slovenska druščina Modejev ne vedo, da je slavni vojskovodja Laurence Arabski prav muslimane, ki najbolj verjamejo v usodo, opogumil pred odločilno bitko z besedami: Nič ni usojeno, usodo ima vsak v svojih rokah! Ravno zato so mariborski dogodki tako pomembni in usodni. Velja politično prepričanje, da bo le dovolj prestrašena raja kot bombone goltala vse ukrepe in zavajajoče reforme, da bo pljuvala po partizanih in slavila kolaboracijo. Škoda, da v Sloveniji ni Židov, kot jih je dovolj na Madžarskem, kjer so že krivi za gospodarski in finančni polom sodobnih hunskih poglavarjev. Namesto Židov so v naletu predsedniške slave desni podporniki Borutu Pahorju v naročje potisnili strice iz ozadja, ki so pravzaprav tretje poglavje nadaljevanke o udbomafiji in Kučanovem klanu.
Dragi Borut, spomni se obdobja pred volitvami leta 2008, ko si strice iz ozadja sam iskal in jih dnevno prosil, naj ti pomagajo, naj te podprejo na volitvah, saj si jim priznal, da nimaš ob sebi nikogar, razen edine zveste Simone Dimc. Bil si in ostal kot Švejkov pes, ki je bil podobno osamljen ob nedeljah popoldne, ko je v vročini ležal v prahu na glavnem trgu v Pardubicah in skušal pozornost vzbuditi z ležanjem na hrbtu, da bi se le našla kakšna izgubljena psička, ki bi opazila njegovo moškost. Enako je svoje milo rečeno nenavadno zasebno državno ministrovanje branila tudi Katarina Kresal, ko je za krivce svojega političnega poloma krivila sive strice iz temnih hodnikov. Sedaj na Boruta Pahorja pazijo strici iz helikopterja, kar pa je na predsedniškem položaju lahko silno neprijetno.
Postal bo »nobody«, kot so že številni po Evropi, ki iz stiske ne znajo drugače, kot da za preživetje prodajajo svoje državljanstvo, svoje potne liste in dokumente ter postanejo nihče. Pod njihovo identiteto živi nekdo, ki mu je neprijetno biti pravi jaz.