»Danes mi ploskajo. Čez mesec dni bodo morda tulili name,« je Radovan Žerjav sredi maja 2009 komentiral stoječe ovacije delegatov ob svoji izvolitvi za predsednika Slovenske ljudske stranke (SLS). Bil je edini kandidat. Na položaju tradicionalno »razklane« stranke se je obdržal več kot tri leta in pol. Na prihodnjem kongresu stranke ne bo kandidiral – tudi zaradi »tuljenja« znotraj stranke.
Od udbomafije do satelita SDS
Na včerajšnji novinarski konferenci je Žerjava najbolj razburila tema o »brezupni politiki«. Skoraj prepričan je, da se bo nezadovoljstvo iz Maribora prav zaradi nje razširilo na nacionalno raven. »Nočemo reform leve vlade, desne vlade, kaj pa hočemo, za božjo voljo, kaj bi sploh radi?« se je vprašal. Tudi podpredsednik SLS Franc Bogovič meni, da je danes v javnem življenju zelo težko delovati. »Štirinajst let sem profesionalno v politiki. Lahko rečem, da so zadeve iz dneva v dan slabše. Za to smo v veliki meri krivi politiki sami, in če se stranke ne bodo samoočistile, nas bodo v kompletu zamenjali,« napoveduje Bogovič.
Radovan Žerjav je SLS prevzel pri 3,2 odstotka podpore, zapušča jo z 2,6-odstotno javnomnenjsko podporo. Stranke do stabilne podpore ni uspel pripeljati, ji je pa s prepričljivimi nastopi na predvolilnih soočenjih pred lanskimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami zagotovil šest poslanskih sedežev. Enega od vrhuncev priljubljenosti je stranka, odkar jo vodi Žerjav, doživela lani, ko je tonila vlada Boruta Pahorja. Takrat so v SLS podprli Pahorjeve napore za sprejem pokojninske reforme, zaradi česar so jih mnogi, kot je včeraj povedal Žerjav, ozmerjali z »udbomafijo«. Za »SDS-ov satelit«, je še potarnal (kmalu nekdanji) prvak SLS, pa so jih označevali po vstopu stranke v koalicijo Janeza Janše.
Prevzel »odpisano« stranko
Medtem ko je Žerjav na položaju ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo pripravljen ostati vsaj do kongresa, ki bo predvidoma marca, mu misli očitno že uhajajo na nadaljevanje kariere zunaj politike. Kot je povedal, službe ne bo iskal v državnem podjetju, temveč v zasebnem sektorju, morda celo v tujini. Kaj pa odgovornost do stranke, ki jo bo zapustil povsem nepričakovano? »Za to stranko sem storil vse, kar je bilo možno, seveda ob pomoči sodelavcev, ki so mi stali ob strani v dobrem in zlem. Stranko sem prevzel, ko jo je večina že odpisala,« je dejal Žerjav, ki sicer redno zaseda vrhove lestvic najbolj priljubljenih politikov.
Ivan Oman, prvi predsednik SLS, je dan pred Žerjavovo izvolitvijo leta 2009 med drugim povedal, da stranka, ki je »vse zafurala, očitno ne najde predsednika s karizmo«. Včeraj je bil Oman bolj redkobeseden: »Bodo že opravili brez mene, kot so to počeli do sedaj.« Da je pred stranko zahtevno obdobje, pa meni eden od njenih nekdanjih predsednikov Marjan Podobnik (na državnozborskih volitvah leta 1996 je s SLS pobral 19,4 odstotka glasov). Po njegovih besedah v stranki namreč ni tako prepoznavne in priljubljene osebe, kot je Žerjav. To trdi tudi Franc Bogovič: »Glede na to, da sem v SLS od vsega začetka, od Unionske dvorane leta 1988, ocenjujem, da razen Ivana Omana nihče drug ni imel tolikšne podpore znotraj SLS, kot jo ima danes Radovan Žerjav. Če bi se na kongresu ponovno potegoval za predsednika stranke, bi gotovo dobil več kot 90-odstotno podporo.«
Bogovič sodi med Žerjavove najtesnejše sodelavce, zato se samo po sebi ponuja vprašanje, ali ga bo nasledil na predsedniškem stolčku. »Na ta vprašanja ne odgovarjam. Zame je predsednik stranke Radovan,« nam je odvrnil in dodal, da se je včeraj sestalo vodstvo SLS – poleg predsednika ga predstavljajo še podpredsednica (Olga Franca), dva podpredsednika (ob Bogoviču še Janez Tomšič) in vodja poslanske skupine SLS (Mihael Prevc) – in Žerjava pozvalo, naj še enkrat razmisli o svoji odločitvi. Bogovič tudi zatrjuje, da Žerjavova namera, da se za prvaka SLS ne bo več potegoval, ni posledica »internega strankarskega konflikta« v Mariboru. »To je zorelo dalj časa. Že krepko pred zgodbo Kangler je Žerjav samega sebe spraševal, ali se še vidi v vlogi predsednika SLS ali ne. V zadnjem mesecu sva večkrat govorila o prihajajočem kongresu stranke in na neki način sem čutil njegovo stisko, ki jo je strnil tudi v sobotnem pismu javnosti, in osebno vprašanje, ali nadaljevati ali ne,« navaja Bogovič. Poziv mariborskemu županu Francu Kanglerju, naj se – dokler ne bo razjasnjena njegova zgodba – umakne, je bil solo akcija ožjega vodstva SLS. O Kanglerjevi izključitvi iz stranke bi moral po prvotnih načrtih danes odločati izvršilni odbor SLS, a je odločitev o tem že prejšnji teden sprejela zgolj omenjena peterica.
Žerjav zelo hitro povesi nos
Naši viri pravijo, da zato, ker Radovan Žerjav zelo težko sprejema razprave in sogovornike, ki ne delijo njegovega mnenja. Nagnjenost k užaljenosti, če stvari ne tečejo tako, kot si je zamislil, naj bi bila ena njegovih največjih slabosti. »Zelo hitro povesi nos,« ugotavljajo strankarski kolegi. Bogovič pa Žerjava zagovarja tudi v primeru Kangler. Meni, da bi se moral mariborski župan začasno umakniti iz SLS, potem ko je ena od institucij pravne države, v tem primeru protikorupcijska komisija, dala svoje dokončno stališče o njem (komisija je Kanglerja ovadila zaradi sistematičnega zlorabljanja županske funkcije). »Nismo ga pozvali, naj odstopi kot župan, tudi ga nismo obsodili, smo pa želeli, da se, dokler stvari ne bodo razčiščene, začasno umakne in s tem razbremeni stranko,« pojasnjuje Bogovič in dodaja, da so se pod sklep o Kanglerjevi izključitvi iz SLS podpisali vsi trije podpredsedniki. Po naših informacijah naj bi sodu izbil dno Kanglerjev nedostojen odgovor na osnutek ugotovitev protikorupcijske komisije.
