Po izločitvi ključnih srbskih in slovenskih dokazov na sojenju balkanskim bojevnikom je dr. Bojan Dobovšek s fakultete za varnostne vede ocenil, da bi morala policija zbirati predvsem materialne dokaze. Priče da so nezanesljive, tajni policijski sodelavci, ki jih lahko vodijo različni motivi, pa še bolj.
A vse še zdaleč ni tako preprosto, meni izkušeni kriminalist: »Pri tovrstnih kriminalnih organizacijah ne gre za transparentno folklorno društvo. Ali naj policija išče zapisnike sestankov, na katerih je vodja hudodelske združbe podrejenim naročil prevzem droge?« nam je utopične želje, da bi organizirani kriminal (predvsem glavne igralce na vrhu hierarhične lestvice) lahko preganjali le na podlagi trdnih materialnih dokazov, slikovito pokomentiral sogovornik, ki ga ne bomo imenovali, saj smo se z njim pogovarjali neuradno.
Imajo policisti dovolj manevrskega prostora?
S takšnim mnenjem se strinja tudi nekdanji vodja slovenskih kriminalistov in profesor na fakulteti za varnostne vede dr. Anton Dvoršek, ki pa hkrati tudi ocenjuje, da imajo slovenski policisti povsem dovolj pooblastil in manevrskega prostora za učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu, ki na sodišču ne bi padel. »Pogoji slovenskih policistov niso bistveno drugačni kot v drugih državah EU,« nam je včeraj pojasnil profesor in dodal, da bodo morali biti naši preiskovalci v prihodnje pač precej bolj pozorni pri sodelovanju s srbskimi organi odkrivanja in pregona. »V tem nesrečnem Balkanskem bojevniku so izvrgli dokaze zaradi sodne prakse, ki jo zagovarja evropsko sodišče za človekove pravice. Na to se bomo morali navaditi. Če se v Srbiji ne bodo reorganizirali, se bodo dokazi še naprej izločali. Slovenski preiskovalci bodo morali srbskim kolegom preprosto povedati, da takšnih dokazov ne morejo uporabiti ter da naj jim jih zagotovijo na klasičen policijski način, ne pa s pomočjo obveščevalne službe.«
Dvoršek v primeru Balkanski bojevnik s prstom kaže predvsem na tožilstvo in sodišče, manj pa na policijo. Policisti v tako kompleksnih zadevah delujejo po usmeritvah tožilstva in prav tožilci kot pravni strokovnjaki morajo najbolj pozorno skrbeti za ustrezne pravne podlage. S kazanjem prsta tudi na sodišče pa Dvoršek ne problematizira odločitve sodnega senata, ki je izločil dokaze, temveč le odločitve preiskovalnih sodnikov, ki od tožilstva in policije niso zahtevali bolj trdnih razlogov za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. A tudi odločitev preiskovalnih sodnikov, da dopustijo prikrite preiskovalne ukrepe, ima še eno plat zgodbe, saj je predsednik sodnega senata ob obrazložitvi izločitve povedal, da naj bi policija in tožilstvo preiskovalnega sodnika zavedla.
Sodna praksa za hud boj proti organiziranemu kriminalu
Direktor kriminalistične policije Jurij Ferme je včeraj za Dnevnik povedal, da je policija ves čas soočena z višanjem dokaznih standardov in sodno prakso, ki zaostruje pogoje za izvajanje pooblastil (še zlasti prikritih preiskovalnih ukrepov), hkrati pa so vedno višja tudi pričakovanja po veliki učinkovitosti policije pri soočanju z visoko organiziranimi kriminalnimi združbami. »Tehtanje tega sorazmerja v konkretnih primerih so dejanska vprašanja, ki se lahko rešujejo na različne načine. To pa predstavlja probleme za delo policije,« razlaga Ferme.
Po njegovih besedah policija razpolaga z obsežno količino informacij o kriminalnih dejavnostih skupin in posameznikov prav s področja organizirane kriminalitete. Največ težav pa imajo z uporabnostjo teh informacij v predkazenskih in kazenskih postopkih. »Policijske informacije so v sodnih postopkih izpostavljene največjemu dvomu, preverjanju in težnji po razkrivanju virov informacij. To je težko zagotoviti v celoti, saj se v skrbi za lastno varnost viri niso pripravljeni razkriti, policistova zagotovila o relevantnosti podatkov pa so praviloma postavljena pod vprašaj.«
Fermeta še posebno skrbi sodna zaušnica »uvažanju« dokazov iz Srbije: »Če bi obveljala praksa sodišč, da dokazi, ki so zakonito pridobljeni v tujini, pri nas ne veljajo, nimamo odgovora. Praktično ni več preiskav visoko organiziranih kriminalnih združb, v katerih ne poteka sodelovanje s tujimi varnostnimi organi. Od njih pridobivamo tudi dokaze. Če bo pravosodje v takih zadevah presojalo pretežno ustreznost tujih zakonodaj, raven spoštovanja človekovih pravic in stopnjo demokracije drugih držav, ne pa konkretno zakonito zbrane dokaze tudi v tujini, potem obstaja upravičena bojazen, da bo soočanje s to nevarno obliko kriminala v Sloveniji težko.«
Ministrovo nerazumevanje načela delitve oblasti
Očitki velikega dela javnosti so po razsodbi leteli predvsem na ljubljansko okrožno sodišče, ki je le opravilo svoje delo in razsodilo. Ali je bila odločitev sodnega senata pravilna, bo odločalo višje sodišče. Na krilih ogorčene javnosti pa je v populizem »poletel« tudi pravosodni minister Senko Pličanič, ki je pavšalno ocenil, da bi moralo ljubljansko sodišče o izločitvi dokazov odločiti precej hitreje. Povedal je, da gre za primer, ki je pokazal, da slovensko sodstvo ni tako učinkovito, kot bi moralo biti. Po pravnomočnosti sodbe je napovedal tudi službeni nadzor primera. »Mislim, da je (slovenska ureditev glede zakonitosti dokazov, op. p.) čisto primerljiva z drugimi pravnimi sistemi v državah članicah Evropske unije, drugo pa je vprašanje, kako sodišča uporabljajo veljavne predpise,« je dejal na včerajšnji tiskovni konferenci po seji vlade, na kateri je napovedal spremembe v kazenskem postopku, s katerimi bodo skušali doseči hitrejše in bolj transparentno odločanje sodišč ter tudi krepitev osebne odgovornosti predsednikov sodišč.
Na ministrove besede se je včeraj že odzval predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, ki je ministru očital, da se njegove izjave spogledujejo z neposrednim vplivom na sodstvo in kažejo na ministrovo popolno nerazumevanje načela delitve oblasti. Drugi dan zapored je očitke moral zavračati tudi predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Anton Panjan, ki poudarja, da je naloga sodišča, da razsodi in ne, da obsodi. Po njegovih besedah se učinkovitosti sodstva in delovanja pravne države ne sme ocenjevati skozi obsodilne sodbe kot edini možen izid sojenja.
