Z motorjem je drvel 275 km/h

V nedeljo sem imel še zadnjo sponzorsko obveznost. Zlasti meseci po koncu zime so bili naporni, več sem bil na poti kot doma, zato sploh nisem imel prostega časa, da bi si vzel čas zase in se umiril. A to jemljem v zakup, saj nisi vsak dan svetovni prvak. To je sestavni del uspeha, ne nazadnje tudi treniram zato, da skušam osvajati kolajne. Če bom v novi sezoni slab, me nihče sploh ne bo več pogledal ali poklical.

Niti enega. Ker nimam nobenih zvez, so vsa štiri mesta za osebne sponzorje ostala prazna. Bil sem na veliko sestankih, a vsi pravijo, da so težki časi. Edina oseba, ki mi je odkrito pomagala, je bil Zoran Janković, da sem takoj po zlati kolajni delal reklame za sadni jogurt Lumpi. Le s čevlji sem preskrbljen do konca življenja, saj sem pred tednom postal promotor za znamko Cushe.

Ne.

Vse so mi plačali. Bilo je z nekaj zamude, a je vse tako, kot je bilo zapisano.

Poletna sezona je bila takšna kot vsaka doslej. Primarni cilj je bil, da vidim, kje sem, vse delo je bilo podrejeno zimi. Tako velike količine treninga še nisem naredil, čeprav sem vsako leto starejši. Ob imitacijah na tleh je vse v najlepšem redu, gibljivost je super, na snegu v Lillehammerju bi rad ujel dobre občutke in nato vse skupaj realiziral na tekmah tako, kot sem v lanski zimi.

S tem se ne obremenjujem več toliko kot v minulih sezonah. Ko me je pred odhodom na svetovno prvenstvo v Vikersund psiholog Aleš Vičič vprašal, kakšen imam cilj, sem odvrnil, da osvojitev kolajne. Nato me je vprašal, kaj pa, če bodo trije boljši, in odvrnil sem, da bodo pač trije boljši. Enako je zdaj. Če bo kdo boljši, mu bom čestital. A imam vizijo, ki me vodi do cilja.

Lažje bo meni, težje pa drugim. Meni bo lažje, da se ne bom obremenjeval, če bom v Lillehammerju 33., težje pa bo navijačem, ki me bodo kritizirali in preklinjali, a s tem se ne bom obremenjeval. Ko bom sklenil kariero, bom lahko vsem pokazal, da sem bil prvi Slovenec, ki je postal svetovni prvak v poletih.

Letos sem ga še okrepil z dvema strokovnjakoma za dva dodatna treninga gibljivosti na teden. Torej sem še več vložil v pripravo in ničesar ne prepuščam naključju.

Da. Še več bo nihanj, vsaka napaka bo še bolj kaznovana, večji bo vpliv vremenskih razmer, zato se obeta razburljiva sezona. Desetim najboljšim iz lanske sezone se bo pridružilo še deset novih. Zraven bodo prišli še mladi.

Vsi so govorili, da bo treba biti supereksploziven, a je Jurij Tepeš poleti dokazal, da si lahko s super tehniko in s slogom, ki ga ima kot letalec, zraven, torej bo zanimivo.

Ker bodo decembra kar tri tekme v Lillehammerju in Sočiju na srednjih skakalnicah, si želim biti vsaj v finalu. Če bom med najboljšimi 20, bo odlično. Enako je bilo lani, nato sem napredoval korak za korakom.

Ritem bo naporen, a če uživaš, si z glavo pri stvari in uspešen, je vse skupaj imenitna zabava.

Da. Vse skupaj bom tudi fotografiral, ker bo Soči nekaj novega. Imam fotografije vseh skakalnic, na katerih sem doslej tekmoval. Ko bom končal kariero, bom naredil razstavo, da boste dobili vtis, kako sem videl tekme.

Vztrajam pri tem, da nekaj veljajo kolajne. Kdo se bo spomnil, da sem bil pred desetimi leti na prvenstvu v Predazzu šesti?

Ne še. Je pri mojem prijatelju Čarmanu, ki bo vgradil novo elektroniko, da bo imel moč 220 konjev in bo še bolj letelo. Takšne moči sploh ne bom mogel povsem izkoristi, vendar Čarmana in mene zanimajo novi parametri.

Ko sem lahko pogledal na merilnik hitrosti, je kazal 275 kilometrov na uro na dirkališčih v Brnu na Češkem in Panonina na Madžarskem. A ne morem veliko gledati na števec, ker se bom zapeljal naravnost in razbil.

Nič posebnega. Ni tako, kot govorijo, da pri hitrosti 250 km/h vidiš in čutiš, kot da greš v tunel. Zaznavanje prostora ni nič drugačno, vidim prav vse.